Ljubljanska Hala Tivoli je prejšnji petek zvečer doživela časovni stroj. A ne tistega iz znanstvenofantastičnih filmov, temveč tistega bolj domačega, z vonjem po slovenski govedini, cvičku in časih, ko smo za srečo potrebovali le dober refren in zastavo v rokah. Agropop, skupina, ki je s svojo pojavnostjo definirala slovenski pop-folk in satiro, je namreč zaznamovala 40 let delovanja.
Če bi kdo tisti večer zašel v dvorano pod Šišenskim hribom in pričakoval tiktok generacijo, bi bil globoko razočaran. Pogled na parter in tribune je razkrival demografsko sliko, ki je ne najdemo v modernih marketinških priročnikih, a je tista, ki drži pokonci slovensko veselico. Dvorana je bila polna, v njej pa so prevladovale generacije, ki se spomnijo časov brez interneta. Recimo bobu bob: videti je bilo morje sivih glav, tiste brez las pa so se v soju reflektorjev svetile od pričakovanja. To so bili ljudje, stari več kot petdeset let, ki so prišli po svojo porcijo mladosti. In dobili so jo z obrestmi.
Začetek koncerta je bil, no, agropopovski. Brez laserskih šovov ali dramatičnih uvodov simfoničnih orkestrov. Tema, nato pa zvok, ki ga v Tivoliju redko slišimo: mukanje krav in kikirikanje petelinov. Dvorana je eksplodirala v smehu. To je bil tisti sproščeni, domači humor, ki je dal vedeti, da se ne bomo jemali preveč resno.
A takoj zatem – šok in preobrat. Prvi takti so zarezali v zrak in dvorana je v trenutku postala eno. »Samo milijon nas še živi …« Pesem, ki je ob osamosvojitvi Slovenije postala neuradna himna, je leta 2025 zvenela enako močno, morda celo bolj. To ni bil le koncert, to je bil kolektivni spomin na čas upanja, ponosa in veselja, ko smo dobili svojo državo. V tistem trenutku sive glave niso bile več pomembne, vsi so bili spet stari dvajset let, z roko na srcu in solznimi očmi. Vzdušje je bilo izrazito domoljubno – na odru so plapolale slovenske zastave, pod odrom pa je ritem neumorno narekovala folklorna skupina v narodnih nošah, kar je celotnemu dogodku dalo pridih pravega vseslovenskega praznika.
Aleš Klinar - Klinči, motor in srce skupine, je kljub letom (in teh se je v štirih desetletjih nabralo) dokazal, da je še vedno v vrhunski formi. Z energijo najstnika je skakal za klaviaturami in zadel bistvo večera z eno samo izjavo: »Mi smo analogna generacija!«
In res je bilo tako. Agropop je bil nujen spremljevalec vsake žurke v času, ko še ni bilo youtuba, ko se glasbe ni »streamalo«, ampak se je kasete previjalo s svinčnikom. To so bili komadi, ki so bili direktni, robati in nič kaj olepševalni. Danes, v času preobčutljivosti in politične korektnosti, bi verjetno kakšna mlada aktivistka na družbenih omrežjih zagnala vik in krik ob besedah, kot so: »Babe, puste nas žurirat, ne nas več sekirat, pejte kuhat domov.« A v Hali Tivoli ni bilo protestov. Nasprotno, ženske v publiki so prepevale najglasneje, z nasmeškom, ki pravi: »Vemo, da je hec, in pogrešale smo ga.«
Seveda pa večer ni mogel miniti brez spomina na ikono, ki je Agropopu dala dušo, pokojno Barbaro Šerbec - Šerbi. Ko so zadoneli prvi takti nepogrešljive Debele deklice, tiste himne, ki je slavila močnejše ženske, se je dvorana zganila. Na velikem zaslonu so se vrteli arhivski posnetki nasmejane Šerbi, polne življenja, medtem ko je bend igral Ti si moj sonček.
Mnogim je bilo tako hudo, da je bilo videti robčke v rokah in tresoče brade. A Klinar in člani ekipa so poskrbeli, da spomin nanjo ni bil žalosten, ampak slavilen. Nova pevka Migi Tvigi (Andreja Sonc), ki se je pridružila pomlajeni ekipi na odru, je bila zadetek v polno. Terna, kot bi rekli. Simpatična, z glasom, ki nese, in z oblinami, ki pritičejo repertoarju Agropopa, je dostojno stopila v velike čevlje legendarne Šerbi in požela bučen aplavz.
Da Agropop še zdaleč ni za v staro šaro, so dokazali tudi gosti. Na oder je stopil mojster imitacije Tilen Artač, a pravo presenečenje, češnja na torti te jugonostalgično-slovenske evforije, je bil prihod legende vseh legend. Ko je na oder stopil Alfi Nipič in zapel Silvestrski poljub, je Tivoli dokončno kapituliral. Ljudje so poplesavali, se objemali in prepevali, kot da je 31. december opolnoči, čeprav smo bili 21. novembra.
Koncert v Tivoliju je bil več kot le obletnica. Bil je dokaz, da iskrena, preprosta in vesela glasba nima roka trajanja. Aleš Klinar in Polde Poljanšek sta z novo, mlado ekipo ustvarila vzdušje, o katerem mnogi moderni izvajalci lahko le sanjajo. Ljudje so peli, poplesavali in dvigovali roke ob vseh pesmih, ki so spremljale njihovo odraščanje.
Agropop je pokazal, da še ni prišel čas njihovega zatona. So radoživi, glasni in še vedno, po štiridesetih letih, so sposobni napolniti dvorano in narediti žurko. Ko so ob koncu, v soju luči in plapolanju slovenskih zastav, še zadnjič pomahali publiki, je bilo jasno: morda smo res analogna generacija, a naša baterija še zdaleč ni prazna.
