»Če sem čisto iskren, sem bil tistega dne navdušen kot otrok. V službi sem videl Brada Pitta!« v videoposnetku o zakulisju nastajanja filma F1 smeje pove Lewis Hamilton, eden najboljših dirkačev formule ena v vsej zgodovini tega športa. Ker je v svoji panogi dosegel vse, kar je lahko, se je pred časom začel ozirati za novimi izzivi – in se navdušil nad filmsko produkcijo. Štiridesetletnik je tako ustanovil svoje lastno produkcijsko podjetje, ki je sodelovalo pri nastajanju filma F1, visokoproračunskega spektakla, ki se lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedbo, inovativnimi tehnikami snemanja in predvsem pristnostjo. Veliko prizorov so namreč posneli na prizoriščih dirk za svetovni pokal v formuli ena.
Sla po hitrosti
Pod film, katerega izdelava je stala od 200 do 300 milijonov dolarjev, se podpisuje Joseph Kosinski, režiser, ki se je proslavil s filmskim nadaljevanjem kultne uspešnice Top Gun iz leta 1986. Njeno nadaljevanje, naslovljeno Top Gun: Maverick, je izšlo spomladi 2022 in postalo drugi najuspešnejši film tistega leta. Mnogi kritiki so kimali, da gre za eno najboljših filmskih nadaljevanj nasploh, kar je režiserju Kosinskemu omogočilo veliko svobode pri izbiri naslednjega projekta. Gre za režiserja, ki obožuje hitrost samo po sebi, vsaj toliko pa je navdušen tudi nad preučevanjem metod, kako na gledalca v kinodvorani prenesti občutek hitrosti. Poligon za izražanje te svoje strasti je našel v filmu o dirkanju. Kot pravi, je bil njegov cilj ustvariti »najbolj avtentičen dirkalni film vseh časov«.
S producentom Jerryjem Bruckheimerjem sta se strinjala, da bi glavno vlogo moral odigrati Brad Pitt, ki je kot velik navdušenec nad dirkanjem s tem soglašal. Trojica je odletela v London, kjer jih je sprejel izvršni direktor formule ena Stefano Domenicali, čigar blagoslov je ekipa nujno potrebovala, če je želela film narediti realističen. Zeleno luč jim je prižgal, potem ko so mu predvajali film Top Gun: Maverick, svoje pa je dodalo tudi dejstvo, da je sodelovanje pri snovanju filma potrdil Lewis Hamilton. Nekoliko več pregovarjanja je bilo potrebnega pri pridobivanju Mednarodne avtomobilistične zveze (FIA) na svojo stran. Precej zadržkov so recimo izrazili v ekipi Red Bull, saj so se bali, da jih bo film predstavil kot negativce spričo dejstva, da je Hamilton takrat še dirkal za Mercedes, prav tako pa so pri snemanju uporabljali njihove dirkalnike. Strahovi so bili neutemeljeni, saj scenarij, ki ga poleg režiserja Kosinskega podpisuje Ehren Kruger, nobenega od moštev ne portretira niti negativno niti pozitivno.
Ostareli dirkač
Gre za docela izmišljeno zgodbo, ki pa bi teoretično lahko bila resnična. Ostarelega dirkača Sonnyja Hayesa (Brad Pitt), pred katerim je bila pred hudo nesrečo v devetdesetih bleščeča kariera v formuli ena, gledalec sreča na Floridi, kjer na vzdržljivostni dirki v Daytoni svojemu moštvu pribori zmago. Samotarskega in samosvojega Hayesa, ki je nekdanje bogastvo zakockal in zdaj živi v razmajanem avtodomu, tam izsledi tudi njegov nekdanji dirkaški kolega Ruben Cervantes (Javier Bardem). Možakar je šef (izmišljenega) moštva APX GP, ki ni pridobil še nobene točke na prvenstvu formule ena. Vlagatelji mu grozijo, da ga bodo prodali in vse v moštvu odpustili, če v preostanku sezone ne doseže zmage. Pripetiti se mora torej nič manj kot čudež, pri čemer Cervantes vse upe polaga v 60-letnega Hayesa. Ta se obotavlja, a ponudbo navsezadnje vendarle sprejme in odleti v Silverstone na dirko za veliko nagrado Velike Britanije. Tam se seznani s tehnično direktorico Kate McKenna (Kerry Condon), vodjo moštva Kasparjem Smolinskim (Kim Bodnia) in drugimi člani ekipe. Za APX GP vozi tudi mlad Joshua Pearce (Damson Idris), ki je sicer talentiran, a zaradi zaletavosti in neizkušenosti kopiči slabe uvrstitve. Med arogantnim mladeničem in nič manj vase zaverovanim Haysom, ki je v vlogi njegovega mentorja, so nesoglasja neizogibna. Film nato gledalce popelje okoli sveta – dirke svetovnega prvenstva potekajo v Budimpešti, Monzi, Belgiji, na Japonskem, v Las Vegasu in naposled v Abu Dabiju.
Zahtevno snemanje
Jasno je, da gre za film, katerega glavni adut ni zgodba. Ta je klišejska in ne ponuja prav veliko globine, je pa zato film toliko bolj impresiven na drugih področjih. Zasluge za to gredo direktorju fotografije Claudiu Mirandi, ki je nase opozoril s filmi Nenavaden primer Benjamina Buttona (2008), Pijevo življenje (2012) in predvsem Top Gun: Maverick (2022). Pri F1 je bedel nad tem, kako razporediti kamere, da bi končni izdelek gledalcem kar najbolj približal občutek vožnje z dirkalnikom, za kar so pri Sonyju razvili nove prototipe izjemno lahkih, a zmogljivih kamer. Filmska ekipa je v sezonah 2023 in 2024 skupaj z dirkaško karavano potovala od dirkališča do dirkališča in snemala na tekmah, zato se v filmu pojavijo tudi resnični dirkači in člani njihovih ekip. »Logistika tega projekta je nekaj povsem drugačnega od vsega, kar sem počel doslej. Snemali smo na dejanskih dirkah, na voljo smo imeli izjemno ozka časovna okna, saj smo snemali na sami stezi med prostimi treningi in kvalifikacijami, pred očmi stotisočev gledalcev,« v enem od številnih promocijskih intervjujev pojasnjuje režiser Kosinski, ki dodaja, da gre za izjemno strogo nadzorovan šport, zaradi česar je »skoraj neverjetno«, da so jim podelili takšno dovoljenje. Poznavalci sicer nad tem niso tako zelo presenečeni, saj gre za izvrsten način promoviranja formule ena, katere priljubljenost v zadnjih letih nekoliko stagnira.
Tako Brad Pitt kot Damson Idris sta se morala priučiti vožnje z dirkalniki, za to pa so jima dali tri mesece časa. Oba sta bila osupla nad tem, v kako izjemni telesni pripravljenosti morajo biti dirkači, da zdržijo neverjetne sile med tako hitrostjo. Igralcev sicer niso posedli v dirkalnike formule ena, pač pa v nekoliko manj zmogljive formule dve, ki so jih posebej za potrebe filma razvili pri Mercedesu in opremili s številnimi kamerami. Pitt je bil nad dirkanjem tako navdušen, da je v enem od intervjujev dejal, da ne ve, ali se mu bo po koncu snemanja lahko odpovedal. Spomnil je na Paula Newmana, ki je svojo strast do dirkanja odkril po petdesetem letu, in namignil, da utegne tudi njega prihodnost odpeljati v podobno smer.
Film, za katerega je glasbo napisal legendarni Hans Zimmer, je pri kritikih naletel na precej topel sprejem. Večina jih zelo hvali karizmo Brada Pitta in njegovo zagnanost ter se obenem strinja, da sama zgodba in dialogi niso najmočnejša plat tega filma. Daleč največji vtis je na vse napravila tehnološka dovršenost filma, zaradi katere gledalec skorajda začuti, kako je biti v kokpitu formule pri več kot 300 kilometrih na uro.
