Šolo okupirali razvajeni otroci – in starši

Da je s šolarji nekaj hudo drugače, kažejo tudi videoposnetki iz različnih šol, v katerih otroci med poukom hodijo sem in tja, razgrajajo (nedavno je o tem zakrožil posnetek ene od ljubljanskih osnovnih šol), butajo z glavo v mizo, se prepirajo z učiteljico… Vzrokov za takšno spremembo stanja je težko strniti, pa vendarle: »Z napačno politiko vključevanja staršev, torej ‚vtikanja nosu‘ v strokovni in ne organizacijski del vodenja, je prevladal občutek, da starši odločajo o vsem. Za nameček je tu še tisti nesreči člen, ki je mnoge zavedel, da otrokom ni treba delati domačih nalog. In smo, kjer smo. Odgovornost za uspeh je padla izključno na ramena učiteljev. Učiteljic, pravi statistika, v glavnem učiteljic.« Tako je Marko Juhant na 24. srečanju ravnateljic in ravnateljev, ki so jo nedavno pripravili na Bledu, načel tematiko, o kateri razmišljajo vsi in bi se je morali končno resno lotiti, saj je vse bolj jasno, da tako ne bo šlo več. Vzrokov za takšno stanje je več.

Novi starši imajo, kot pravi Juhant, pri vzgoji otrok druge cilje, kot so jih imele generacije pred njimi, spremenile so se vrednote. »Včasih so si starši želeli, da bi bili otroci zdravi, delavni in pošteni. Sedaj si želijo, da bi bili zdravi, uspešni in srečni, ne pa tudi, da bi bili delavni in pošteni.« Vzorec, ki se očitno prenaša z vrhov navzdol, se sidra tudi v šolske programe. »Šola ni več šola, šola je tiskarna! Zvezki niso več zvezki, ampak so albumi. Ko sem bil na neki šoli v četrtem razredu, ni nobena učiteljica v dveh dneh učencem rekla, naj kaj zapišejo! Bilo je le: ‚Obkroži, podčrtaj, zabeleži, označi…‘ V šestem razredu so otroci ogrevali roke, da so lahko napisali spis! Naši otroci dandanes ne berejo, ampak gledajo,« ugotavlja Juhant in potrdi, da so otroci drugačni tudi zaradi vpliva na pogled nedolžnih škatlic z zasloni. »A vplivanje je šlo tako daleč, da ne le drugače porabljajo svoj čas, tudi čutijo, razmišljajo in ravnajo drugače. Iz sekvenčnega mišljenja prehajajo v holistično.«

Bitka za branje je vnaprej izgubljena, ugotavlja, ko opazuje sodobni pouk z vsemi e-dodatki in pripomočki. Ni mu jasno, kako ni nihče opazil, da E že pri hrani pomeni nekaj slabega. Vse šole poudarjajo, da želijo biti otrokom prijazne. »Pa je to res dobro?« se sprašuje Juhant.

»Šola je otrokova služba, ne pa zabava, starši pa otrokom polagajo na srce, naj se imajo v šoli lepo. Ko se nimajo, ko ugotovijo, da se morajo tudi kaj naučiti, kaj narediti, takrat postane šola dolgočasna, naporna, vse je prehudo, vse pretežko.«

Pravila veljajo na igrišču, v šoli pa ne

Tako se učiteljicam in učiteljem včasih zdi, da imajo opraviti s posameznimi učenci (in starši), ki prihajajo s kakšnega drugega planeta. Nekateri prav res. Naučeni patološki vzorci vedenj nastajajo v družinah, v katerih pravil praktično ni, zato jih tudi niso pripravljeni oziroma sposobni upoštevati.

»Predstavljajte si nogometno igrišče in tekmo najstnikov. En otrok drugega brcne, ker mu ta vzame žogo. Pa pride k nogometnemu sodniku mama in reče: ‚Mojega ne morete izločiti, ker ima odločbo.‘ Brcne še enkrat in mama mu zagrozi, da bo poklicala odvetnika. A pri nogometu se to ne dogaja, ker tam vsi poznajo pravila in jih upoštevajo, medtem ko jih v šolah ne,« ponazori sedanjo situacijo doc. dr. Kristjan Musek Lešnik, psiholog, ki se je v zadnjem desetletju uveljavil kot eden najbolj plodnih strokovnjakov na področju vzgoje in izobraževanja.

Tako se je o šoli ustvarilo kar nekaj mitov, kot ta, da je šola samo izobraževalna, ne pa tudi vzgojna ustanova, kar seveda ne drži. Šola tudi ni poligon za zadovoljevanje muh staršev in razvajenih otrok.

»Poklicali so me v šolo, ker je otrok splezal na avto učiteljice in ga začel razbijati. Seveda so iz šole poklicali starše, ti pa so rekli: ‚Imate kakšne dokaze, da je bil to naš otrok? Posnetek?‘ Pa so rekli, da imajo priče najmanj osmih otrok. Odgovor staršev je bil, da to pri morebitni tožbi ne bo zadostovalo,« le o enem takšnih primerov pripoveduje psiholog.

Kako naj se torej šole sploh še borijo proti vse pogostejšim grožnjam staršev z zvenečimi odvetniškimi imeni? Ali ko pridejo v šolo in se »zderejo« na učitelje in ravnatelja oziroma hočejo kar takoj preiti na fizično obračunavanje?

Takšnega »norega« vedenja je namreč vedno več in vedno več ga bo, zato bi se moralo tudi ministrstvo za šolstvo odzvati tako, da bi pred agresivnimi otroki in starši zaščitilo druge otroke v razredu. Tako pa se nemalokrat zgodi, da morajo zaradi nekaterih otrok trpeti vsi.

Marko Juhant pripoveduje, da nekateri starši ščitijo otrokovo nedopustno vedenje do skrajnosti in vse bolj jasno je, da se niso spremenili le otroci, ampak tudi starši. »Vse več jih je, ki niso sposobni prihajati v šolo v času, ko je učitelj na voljo (ko nima pouka). Zgodi se, da starši vdirajo v razred sredi pouka in zahtevajo, da se učiteljica posveti njim. Ker ne morejo počakati niti do odmora. Nimajo časa. Oni so spontani,« je to opisala ena takšna mama.

Tudi Bogdan Žorž, ki se kot psiholog ukvarja z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi, opaža, da dandanes strokovnjaki skoraj enotno spoznavajo, da je hiperativnost postala nekako »modna diagnoza«, ko vsakega, nekoliko bolj »živahnega« otroka označijo za hiperaktivnega. Težave s takšno »diagnozo« nastopijo v šoli, ko želimo pri posameznem, vedenjsko zelo težko obvladljivem otroku mimo tega dati »zeleno luč«, da brezskrbno nadaljuje svojo vedenjsko motnjo.

»Vsekakor je nekaj otrok, pri katerih je ta diagnoza upravičena, ampak takšnih otrok je razmeroma malo. Nekaj je med njimi otrok s čustvenimi motnjami, ki jih znajo prepoznati tudi šolski psihologi. Največ pa je med njimi razvajencev,« pravi Žorž.