Tako se začne izjemno potovanje stoletnika v švedski knjižni uspešnici Jonasa Jonassona z naslovom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, po kateri je posnet tudi film, ki ga zdaj predvajajo v nekaterih slovenskih kinematografih. Režiser filma Felix Herngren pravi, da Allan Karlsson dela tisto, kar bi morali vsi zahodnjaki: ne skrbi ga prihodnost, zaupa svojim občutkom in se ne obremenjuje s preteklostjo.

Zgodba je vsekakor dovolj zanimiva, da se ob tem ozremo tudi okoli sebe.

Stoletniki namreč tudi v Sloveniji niso več nobena posebnost. Ravno nasprotno: vse več jih je. Skorajda v vsakem ljubljanskem domu za starejše, kamor smo poklicali, imajo tudi stanovalce, ki so že dopolnili okroglih sto in več ali pa so blizu te starostne prelomnice in v jeseni svojega življenja živijo ravno tako (ali celo bolje) kot njihovi mlajši kolegi.

Neobremenjeni s starostjo in bržkone naveličani večnih vprašanj o svoji starosti se veselijo vsakega novega dne. Vedno nasmejana Marija Juh v ljubljanskem Domu starejših Tabor - Poljane šteje 102 leti in z dobro voljo, razigranostjo in pravim igralskim talentom, ki je očitno prisoten v vseh generacijah (sin je gledališki igralec Boris, vnukinja pa igralka Polona), poskrbi za dobro voljo sostanovalcev in zaposlenih. Ravno v tem domu spoznamo tudi verjetno najstarejšega Slovenca – 107 let starega Nika Dragoša, sicer Belokranjca.

V Domu starejših Šiška pa pokramljamo z Marijo Bradač, ki bo 1. decembra vstopila v 103. leto in se še vedno dobro spominja podrobnosti svojega otroštva in mladosti, ki ga je preživela v Trebči vasi pri Žužemberku.

Eden najbolj znanih slovenskih stoletnikov je bil zagotovo Leon Štrukelj, telovadec in olimpijski zmagovalec, ki je doživel 100 let, 11 mesecev in 26 dni. V devetdesetih letih 20. stoletja je veljal za najstarejšega še živečega dobitnika zlate olimpijske medalje. Na odprtju olimpijskih iger v Atlanti leta 1996 je s svojo čilostjo pri tedaj 98 letih navdušil vse, tudi tedanjega predsednika ZDA Billa Clintona. Vse do smrti je bil aktiven, vsak dan je vadil na krogih v domačem stanovanju.

Slovenski književnik Boris Pahor (rojen 1913) je avgusta letos praznoval 101 leto. Eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, ki že vse življenje razumno kljubuje različnim režimom, ideologijam in idejam, sedaj še z vso bistrostjo predava, piše in premore toliko življenjske sile in energije, da bi ga vprašanje o njegovih letih nemara kar užalilo, saj se precej raje kot o letih pogovarja o aktualnih družbenih vprašanjih. Ko so ga v enem od pogovorov vprašali, kako bi danes definiral starost in mladost, je odgovoril: »Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti, na spodoben razvoj človeške družbe; star, kdor ne ve, kaj bi počel, in če si že česa želi, potem je to uspeh.« Ko so mu pred časom iz ljubljanske občine sporočili, da so se odločili po njem poimenovati trg pred največjo knjigarno v mestu, je vljudno gledal predse. Ko pa je prišel do besede, je mimogrede navrgel, da je nenavadno po živih ljudeh poimenovati mestne predele. Ker to nosi nesrečo.

Vitalna starost

Danes tudi med Slovenci ni malo takšnih, ki kljub svojim letom živijo izredno dejavno življenje in bi ga verjetno še bolj, če jih ne bi neprestano opominjali na njihova leta.

Kronološka starost, ki jo merimo z leti, ni nujno enaka biološki starosti, torej tisti, ki pokaže, kako dobro so ohranjeni naši biološki sistemi. Osemdesetletnik se lahko pri svojih letih počuti bolje kot kakšen petdesetletnik. Različne študije, ki so preučevale skrivnost dolgega življenja in vitalnosti, kažejo, da se del recepta za dolgo življenje skriva v genih, del pa tudi – v načinu življenja.

Ena od tistih, ki leta tako in drugače uspešno prikrivajo, je zdaj že »legendarna« slovenska tekačica Helena Žigon. Resda še ni stoletnica, aprila letos je praznovala 86. rojstni dan, a je zagotovo ena najvitalnejših starostnic, saj je prisotna na praktično vseh tekaških prireditvah, v nedeljo pa je tekla tudi na ljubljanskem maratonu. Zadnjič, je dejala.

Šport, zlasti tek, jo spremlja že od rane mladosti, in ko jo mlajši sprašujejo, ali bodo tudi sami tako zmogljivi, ko bodo v njenih letih, vsem položi na dušo, naj vsaj pol ure na dan hodijo, če že ne morejo teči, ne glede na vreme. »Pomembno je, da smo čim več v naravi, ne pa pred televizorjem,« je eden njenih nasvetov. Pred kratkim je o njej izšla tudi knjiga Bela dama, v kateri je avtorica Jasmina Kozina Praprotnik opisala njeno življenje, ki sicer nikoli ni bilo kot praznik, saj se je soočala z različnimi težavami, a jih je z vztrajnostjo in trmo premagala. S hrano se, kot pravi, nikoli ni obremenjevala, tudi pred tekom ne. Jé pač tisto, kar ji prija. »Ker je tako: kar ti ne dene dobro, telo tako in tako zavrne.«

Skrivnosti dolgoživosti

Različni strokovnjaki so že od nekdaj preučevali skrivnost dolgoživosti in predvsem vitalnega staranja.

Ko je raziskovalec Dan Buettner v svojim svetovnih odpravah želel dognati, kje na svetu ljudje živijo najdlje in kakšna je njihova skrivnost, je stoletnike našel v predelih sveta, ki jih je imenoval modre cone: Okinava na Japonskem, Barbagio na italijanskem otoku Sardinija, grški otok Ikaria, kalifornijska Loma Linda in polotok Nicoya v Kostariki. V knjigi vse sicer podrobno opisuje, morda pa je najbolj zanimiva ravno Japonska, kjer je stoletnikov največ na svetu, še zlasti zanimiv pa je otok Okinava, kjer živi več stoletnikov kot kjer koli drugje in nekateri doživijo celo 110 let.

In kaj je njihova skrivnost? Ena od teh je, da starejši prebivalci ohranjajo pravilo, da pri 80-odstotni sitosti nehajo jesti (po tem receptu zdaj obstajajo tudi shujševalne diete) in s tem zlahka nadzorujejo svojo telesno težo. Pojedo malo mesa. Vsak stoletnik ima tudi svoj vrt, ki ga sam obdeluje, na njem goji zdravilne rastline, kot so ingver, kurkuma in pelin, ki varujejo telo pred boleznimi in okužbami. Stoletniki na tem otoku se lahko pohvalijo s precejšnjo gibljivostjo, kar po eni strani pripisujejo delu na vrtu in tudi temu, da imajo zelo malo pohištva in v glavnem sedijo na tleh. Sedanje in vstajanje pa krepi njihove kosti, sklepe in pomaga, da so čim dlje stabilni…

Dolgoživost na grškem otočku Ikaria, kjer prebivalci povprečno živijo dlje od preostale Evrope, bi lahko bila, menijo raziskovalci, posledica svežega zraka in življenja brez stresa, sveže zelenjave ali sevanja tamkajšnjih granitnih skal.

Zanimivo pa je tudi to, da je na tem otočku delež kadilcev relativno nizek, opoldanski dremež pa pravilo. Življenje teče počasi, ljudje se pogosto družijo s prijatelji in svojci, na teh srečanjih pa spijejo zmerne količine lokalno pridelanega vina.

Morda bi ob tem lahko potegnili kakšne vzporednice s slovenskimi kraji, kjer ljudje živijo najdlje. Največ ljudi, starih 65 let ali več, je imela v letošnjem letu goriška statistična regija, in sicer 19,2 odstotka, najmanj pa jugovzhodna Slovenija, 16,4 odstotka. Največ ljudi, ki so dosegli sto ali več let, pa je imela občina Ljubljana, in sicer 54, od tega 47 žensk in sedem moških, kar pa gre pripisati tudi dejstvu, da se je veliko ljudi v prestolnico priselilo iz drugih krajev. V Sloveniji med stoletniki prevladujejo stoletnice, in če primerjamo le slabo desetletje, vidimo, da število stoletnikov v Sloveniji iz leta v leto raste.

Prihodnjič: Prihaja čas, ko bomo živeli večno