Pri nas sta seks in nasilje primerna tudi za otroke

Brez opozorila

Film kajpada ni imel posebnega opozorila, »ker ga pač pri nas nihče ne zahteva«, kot je pojasnila ena od naših informatork. Vstopnico so lahko brez zadržkov prodali komur koli, pa tudi predvajajo ga lahko, kadar koli si želijo, tudi v zgodnjem popoldanskem terminu, ko se v dvorane običajno podajo mlajši in družine.

To ni osamljen primer. Vzemimo film Kako ne umreti na zahodu. Več tednov je med najbolj gledanimi v Sloveniji. In na videz deluje kot prav prijazna komedija. Tudi naslov je mikaven. Pa je res smešen? Da, vendar le, če vas v smeh spravijo naslednji prizori: sperma na obrazu, kot melona raztreščena glava z dodatkom krvi, nabrekel penis ovna, naperjen proti gledalcem, nedolžni zaljubljeni par zažgan med fotografiranjem (in milostno prestreljen z rafalom iz pušk), zogleneli fotograf, na bika napičen prodajalec mazil ali pa dialogi o tem, kako naj dekle starejšega klienta zadovolji analno, če pa to ne gre, seveda oralno, in če je kadilec, s kančkom pepela za poživitev.

Res je, da je na ostro vsebino filma Kako ne umreti na zahodu mogoče sklepati po avtorju, ki je pred časom posnel nekaj podobno skrajnega. Vendar neobveščeni mladoletniki in njihovi starši ne morejo soditi vnaprej. Mimogrede, prva predstava tega filma je v ljubljanskem Koloseju v času pisanja ob 14.20.

Še bi lahko naštevali, seveda. Toda domači film Gremo mi po svoje 2, ki so ga nekateri kritizirali prav zaradi neprimernosti vsebine za mlajše gledalce, bi bil v primerjavi z omenjenima filmoma in njim podobnimi primeren, če pretiravamo, že za predšolske otroke. Seznama prizorov in filmov zlepa ni konec.

O učinkih filmov na otroke si znanstveniki niso edini. Posebna težava je v tem, da je znanstveno vplive težko dokazati, več raziskav lahko zavoljo različnih metodoloških pristopov pripelje do povsem nasprotnih zaključkov. Vseeno pa vpliva ni mogoče zanikati.

Med raziskavami, ki so precej odmevale, sodi nedavna, v kateri so poskušali ugotoviti, ali spremljanje prizorov spolnosti na velikem platnu vpliva na spolno vedenje adolescentov. Po zdravi pameti bi bila povezava domala logična, enako je pokazala tudi znanost. Raziskovalci so med drugim ugotovili, da je med letoma 1950 in 2006 84 odstotkov filmov v njihovem vzorcu vsebovalo spolnost (raziskavo so opravili v Ameriki, zato podatek velja za ameriško produkcijo). Zelo malo novejših filmov promovira varno spolnost in le redko v njih omenjajo kontracepcijo. V raziskavi je sodelovalo 1228 otrok, starih med 12 in 14 leti. Šest let kasneje so jih vprašali, kdaj so postali seksualno aktivni in kako tvegano je bilo njihovo spolno vedenje. »Adolescenti, ki so bili bolj izpostavljeni spolnim prizorom, so bili prej seksualno aktivni in so imeli več partnerjev, manj pogosto so uporabili kondome,« je pojasnil Ross O'Hara, ki je na univerzi v Misuriju vodil raziskavo. Učinek deloma pripisujejo dejstvu, da adolescenti med 10. in 15. letom starosti še posebej iščejo različna doživetja, kar je deloma povezano s hormoni. Toda s tem niso pojasnili vsega. Velik vpliv pripisujejo dejstvu, da poskušajo mladi v zapletenih čustvenih situacijah izhod iskati s pomočjo tistega, kar so se naučili v filmih.

Raziskovalci sicer ob tem opozarjajo, da je znanstveno težko dokazati neposredno povezavo. »Toda naša študija skupaj z drugimi vendarle kaže, da bi morali starši omejiti izpostavljenost otrok seksualnim prizorom v zgodnji mladosti,« je še pojasnil Ross O‘Hara.

Zora Burnik, klinična psihologinja, ki se je vrsto let ukvarjala z mladimi in mladostniki v Sloveniji, razmišlja takole: »Filmi imajo in nimajo učinka, če se tako izrazim. Vpliv je odvisen od več stvari, lahko je pozitiven ali negativen. Vprašanje je, s katerimi liki in njihovimi dejanji se mladostnik istoveti, v katerih najde vzor in kdo je njegov idol. Kateri način življenja in katera filozofija življenja sta mu bliže. Seveda je vprašanje, zakaj se nekateri istovetijo s pozitivnimi liki, nekateri z negativnimi, tukaj pa imamo potem vprašanje njegovega okolja, njegove vzgoje.« O označevanju filmov je bolj rezervirana. »Seveda bi morali gledalci vnaprej vedeti, ali ima film hudo nasilne prizore. Toda ti tako in tako niso za nobenega, ne samo da niso primerni za otroke. Sicer pa izkušnje, če pogledamo po svetu, kažejo, da prav veliko ne bi dosegli, če bi prepovedali prizore seksa. Moram reči, da nimam posebnega mnenja glede označb filmov glede primernosti, se mi zdi pa v redu opozorilo na začetku filma, da ta vsebuje takšne ali drugačne prizore. Včasih se tudi vprašam, na kaj ciljajo filmi, kaj hočejo pravzaprav z njimi doseči. Tega najbrž tudi v Ameriki ne povedo gledalcem.« je pripomnila Zora Burnik.

Raziskave o nasilju

V zadnjih nekaj desetletjih je prav gotovo v Ameriki največ raziskav opravljenih glede vpliva nasilja v filmih in vpliva na nasilno vedenje. Raziskave potekajo že petdeset let, mnoge pa so pokazale, da izpostavljenost nasilju v medijih povečuje tveganje agresivnejšega vedenja, poleg tega utegnejo otroci postati manj dovzetni za trpljenje in bolečino drugega ter se vse bolj bati sveta okoli sebe. Mlajši kot so otroci, bolj so lahko travmatizirani zaradi prizorov nasilja v dnevnih poročilih.

Izsledki neke raziskave, ki je bila objavljena lani in je vključevala pregled 390 najuspešnejših filmov v ZDA med letoma 1985 in 2010, so pokazali, da je bil v 90 odstotkih teh filmov med osrednjimi liki vsaj en nasilnež, v večini primerov je ta tudi popival in se spuščal v tvegane spolne avanture.

Nasilnih prizorov je v filmih vse več, še zlasti v hollywoodski produkciji, še ugotavljajo v mnogih raziskavah. Upada pa pojavnost alkohola in tobaka. Zanimiva je še ugotovitev, da so vse bolj nasilni med drugim filmi o Jamesu Bondu, čeprav imajo v ZDA že vseskozi oznako, da niso primerni za mlajše od 13. leta starosti.

Izsledke novejših raziskav bi nemara lahko najbolje strnili v stavku zveze ameriških pediatrov, kjer so zapisali, da »mediji vplivajo na otroke, ki se učijo z opazovanjem, oponašanjem in razvijanjem lastnega vedenja«.

Ob vseh teh raziskavah in podatkih je pravzaprav presunljivo, da v samostojni Sloveniji ni bilo resne volje, da bi se omejilo izpostavljenost tovrstnim vsebinam v kinematografih. Medtem na TV-zaslonih opozorila o primernosti filmov za posamezne starostne skupine objavljajo že dalj časa. V časih jugoslovanske ureditve je ob najavi filmov v slovenskih kinematografih pisalo na primer »ni primerno za otroke« ali »mladini do 15. leta starosti ogled filma prepovedan«. Posebej pogosta, pravzaprav redna, je bila ta oznaka za filme, ki so jih vrteli v znamenitem ljubljanskem kinu Sloga.

Resnejše pobude so se pojavile šele v zadnjem času. Ministrstvo za kulturo je v predlog zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru, javni agenciji, ki je bil 8. maja sprejet na vladi, zaradi znanih dogodkov in predčasnih parlamentarnih volitev pa potem ni šel skozi parlamentarno proceduro, dodalo člen, ki ureja vprašanje označevanja filmskih vsebin z namenom varstva otrok in mladoletnikov.

Predlog med drugim predvideva, da bi omenjeni avdiovizualni center izvajal nadzor kategorizacije filmov za javno kinematografsko predvajanje ali vsako drugo tržno distribucijo filmov. V ta namen bi direktor agencije imenoval komisijo, ki bi jo sestavljali medijski in filmski strokovnjaki, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki, strokovnjak s področja razvojne psihologije in predstavnik urada varuha človekovih pravic.

Po tem predlogu bi bil vsak distributer filma, namenjenega predvajanju, dolžan pred začetkom distribucije določiti kategorijo filma in označiti film v skladu s splošnim aktom, in sicer tako, da bi bila kategorizacija gledalcem vidna in jasna tako pred nakupom vstopnice kot na začetku predvajanja filma. »Ta komisija obravnava tudi vloge distributerjev v primeru dvoma o kategorizaciji posameznega filma, na podlagi česar izda mnenje, ter obravnava pritožbe o ustreznosti kategorizacije,« so še pojasnili na ministrstvu za kulturo.

Omenjeni splošni akt bi morali sprejeti naknadno in bodo morali v njem natančno določiti pogoje in merila ter oznake za kategorizacijo filmov.

Ali povedano drugače: predlog je sicer na mizi, vendar je do uresničitve kategorizacije še daleč.

Kategorije pod vplivom

Pri Karantaniji Cinemas, enem od večjih filmskih distributerjev pri nas, so pojasnili, da označevanju filmov ne nasprotujejo in nimajo načelnih zadržkov. »Vprašanje pa je, kdo in kako bi te filme označeval. Velikokrat so namreč te kategorije pod vplivom lokalnega razumevanja primernosti. V ZDA je tako vsaka golota v filmu razlog, da se mu starostna ocena zviša ali pa se mu celo prisodi R. Medtem smo imeli film Gremo mi po svoje z goloto in je vseeno bil namenjen otrokom. Če bi ta film ocenili po ameriških standardih, bi si ga najverjetneje ogledalo 70 odstotkov manj gledalcev. Vsekakor si filmi zaslužijo oznako, ki bi bila neko vodilo za starše, bi pa morala biti pravila dorečena in jasna,« je pojasnil Andrej Novak iz Karantanije Cinemas.

Prav tako so nekateri drugi naši sogovorniki opozorili, da bo uresničevanje težko. Oseba za okencem, ki prodaja vstopnico, bo tista, ki bo morala v vsakem primeru preverjati starostno ustreznost, toda to bo težko pričakovati, ker je tudi v kinematografih denar sveta vladar. Obisk dvoran že tako pada, s tem bi bržkone še dodatno omejili in znižali dobiček. Kar bi čutili tako kinematografi kot distributerji in navsezadnje studii. V ZDA in drugod se temu izognejo tako, da z rezanjem prizorov včasih zadostijo kriterijem in tako lahko film predvajajo tudi mlajšemu občinstvu.

Pregled filmov v zadnjem času pokaže, da je imel vodilo za ogled pri nas samo film Nimfomanka, ki ga niso priporočali mlajšim od 16 let. Vendar je ta tako dolgovezen in v osnovi globok – skladno s pristopom »težkega« režiserja Larsa von Trierja – da si ga mlajši niti ne bi ogledali, če bi jih tja gnala radovednost, pa bi bržkone zaspali.

Zdi se, da bo področje še nekaj časa ostalo slabo regulirano. Ustanovitev javne agencije ni na prioritetni listi politike, splošni akt ne na prioritetni listi agencije. O terminu, kako dolgo bo to še trajalo, ni nihče od naših sogovornikov želel ugibati.

Pri Cineplexxu, kjer predvajajo največ filmov v Sloveniji, se na naše novinarsko vprašanje niso odzvali, čeprav so v kinodvoranah pravzaprav tisti, ki bodo morali najbolj paziti na označenost filmov.

Sicer pa mimogrede: uvodoma omenjena filma, Kako ne umreti na zahodu in Sosedi, so v ZDA označili z oceno R, kar pomeni »restricted« in pove, da si lahko gledalci, mlajši od 17 let, film ogledajo samo ob spremstvu starša ali skrbnika.

V takih primerih večinoma ne gre za prepoved, so pa ocene primerne kot vodilo. Pri nas starši žal ne morejo vedeti, kakšni so filmi, ker so opisi splošni, na podlagi reklam za film pa je težko soditi, kakšna je vsebina. Zato za zdaj pač ostaja nasvet, ki ga je prav tako omenilo več naših sogovornikov, naj si starši pomagajo z ogledom tujih označb. Eden imenitnih virov je spletišče imdb.com, kjer so objavljene podrobnosti o domala vseh sodobnih filmih, tudi o spornih prizorih, ki so lahko v pomoč staršem in navsezadnje zavednim mlajšim gledalcem.