A odnos do praznikov je, kot ugotavlja etnolog in publicist dr. Damjan Ovsec, še kako pomemben, saj kaže na odnos do višjih vsebin, do samega sebe, do soljudi in družbe nasploh. »Prazniki po svetu so si, ne glede na oblike, vloge in pomene, zelo podobni. Največ, kar se je v zvezi z njimi spremenilo, se izraža v odnosu ljudi do njih. Problem je predvsem v 'praznovalcih', ne v praznikih.«
Slovenski kulturni praznik, ki ga bomo to nedeljo praznovali že enainsedemdesetič, mnogim ne pomeni kaj dosti več kot zgolj dan za počitek. Že odkar ga praznujemo kot državni praznik, je tistih, ki v njegovo čast razobesijo zastavo, le malo. Tudi ob igranju himne – za razliko od drugih narodov, ki vstanejo z roko na srčni strani – pri nas (razen na športnih tekmah) le redkokdo pomisli, da bi bilo primerno vstati in zraven tudi zapeti, potem pa celo zaploskati (kot to na primer počno Italijani). Celo s tem, katere kitice Zdravljice pojemo, se nekateri po triindvajsetih letih, odkar imamo svojo himno, še niso sprijaznili.
Poslanci SDS so tako na januarski seji državnega zbora ob vseh problemih, ki tarejo to državo, ure in ure dopovedovali poslanskim kolegom, da bi morali dodati še drugo in sedmo kitico ali pa uporabiti kar vseh osem, češ da v sedanji himni ni besed Slovenija ali slovenski. Kot bi se ne zavedali, kaj nam je naš največji pesnik pravzaprav hotel povedati.
Je dan smrti primeren za praznovanje?
Če s čim, se Slovenija lahko pohvali s tem, da slavimo svojo kulturo, ki ji je namenjen državni praznik – dela prosti dan. Takšnih držav v svetu ni ravno veliko. Že od leta 1944 ga praznujemo na dan smrti Franceta Prešerna. Občasno se pojavljajo pomisleki o tem, ali je dan smrti primeren za dan praznovanja, ali ne bi bilo primerneje praznovati dneva pesnikovega rojstva.
Eno od takšnih pobud je pred kratkim na kulturno ministrstvo naslovil tudi naš novinarski kolega Matjaž Kranjec. Med drugim svojo pobudo utemeljuje s tem, da so ta datum določili zato, da bi vzdrževali določeno psihološko-sociološko stanje duha Slovencev: »Majhen narod, podložen, ponižen, majhen po vsem. Nesamozavesten. In če k temu dodamo še malikovanje smrti, kar se je zgodilo prav z določitvijo datuma za kulturni praznik, potem je psihološko lahkotno obvladovati državljane v nekem nesamozavestnem stanju majhnosti in nepomembnosti.«
Dejstvo je, nadaljuje, da pri nas prevladuje neko tiho prepričanje, da je mogoče človeka hvaliti šele po smrti, ali v primeru športnikov – po koncu športne poti, prej pa nikakor ne.
»Ni dobro, če nekdo štrli iz sivega povprečja. Po smrti, po odhodu je mogoče vsakega hvaliti, pred tem ni vreden hvale, ni vreden veličine. In to je delno tudi posledica vsiljenega malikovanja smrti,« je prepričan Kranjec. Zato predlaga spremembo datuma kulturnega praznika na dan rojstva Franceta Prešerna kot »majhen korak, ki lahko privede do velikega cilja: samospoštovanja in samozavesti glede našega znanja, sposobnosti in veličine v 'majhnosti'. Naj slavimo rojstvo, začetek novega življenja in optimizem mladih moči, ne pa utrujeno starost, depresivnost in odhajanje s tega sveta. Kakorkoli že vzamemo, dr. France Prešeren je pesniško veličino ustvaril za časa svojega življenja, torej po svojem rojstvu. Po smrti je ostala samo zapuščina in zgodovina. Lepa in velikanska.«
Nesmrten zaradi svoje veličine
Na njegovo pobudo se je hitro odzvala ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar. Meni, da je zagotovo mogoče najti prepričljive razloge tako za praznovanje umetniške veličine dr. Franceta Prešerna na dan pesnikove smrti kot proti temu. »Rojstva otrok se običajno veselimo, vendar je pesnik ustvaril svoja dela precej po svojem rojstvu. Dr. Prešeren je postal nesmrten zaradi svoje bogate pesniške zapuščine, ki jo je ustvaril za časa svojega življenja. To bi bil na primer lahko prepričljiv razlog, zaradi katerega je ta dan primeren za praznovanje slovenskega kulturnega praznika.«
Verjetno pa je bil, razmišlja, razlog za določitev tega datuma praznovanja povsem praktičen, saj sega prvo praznovanje tega dneva še v čas, ko je na naših tleh divjala druga svetovna vojna. Kulturni antropolog prof. dr. Božidar Jezernik v knjigi Mesto brez spomina pojasnjuje, da so Prešernov dan najprej praznovali na njegov rojstni dan. Osmi februar pa je bil posledica dnevne politike. Osvobodilna fronta (OF) je namreč leta 1942 potrebovala močan povezovalni element za mobilizacijo proti italijanski okupaciji in ni mogla čakati na Prešernov rojstni dan konec leta. Zato je pozvala Ljubljančane, naj izrazijo svojo slovenskost in s tem nasprotovanje italijanskemu okupatorju s prižiganjem sveč na oknih za Prešernov dan, tedaj na dan pesnikove smrti, 8. februarja. Leta 1945 je bil februarski dan pač že tradicija (angleški zgodovinar Eric Hobsbawm je take tradicije označil za »izumljene«), na kateri so gradili politično legitimnost nove, revolucionarne oblasti.
Kulturna ministrica poudarja, da je bolj kot razlogi za določitev tega datuma pomembno dejstvo, da ta datum ni bil nikoli zares sporen, »saj je praznovanje slovenskega kulturnega praznika 8. februarja Slovence vedno povezovalo in se je tudi zato ohranilo vse do danes«. Omeni še, da kultura praznuje svoj praznik tudi 3. decembra, na rojstni dan dr. Franceta Prešerna. Ta dan so imenovali ta veseli dan kulture. Tedaj kulturne ustanove odprejo svoja vrata prebivalcem Slovenije še bolj kot običajno in jih povabijo na ogled brezplačnih kulturnih prireditev.
Tako partizani kot domobranci recitirali Prešerna
Pisatelju in dramatiku Tonetu Partljiču se zdi izjemno predvsem to, da sploh imamo državni kulturni praznik: »Naj zveni še tako nostalgično, je dobro, da je bila odločitev o kulturnem prazniku sprejeta leta 1944, ko Slovenija še ni bila svobodna. Odlično je tudi, da so med drugo svetovno vojno partizani neprestano recitirali Prešernove pesmi in da so eno od brigad poimenovali Prešernova brigada. Ampak menda so tudi domobranci deklamirali Prešernove pesmi na predvečer prisege. Pred leti sem v Delu prebral pripoved Zorka Simčiča, kako so emigranti v Argentini vsa leta 8. februarja praznovali kulturni praznik, čeprav sicer niso priznavali ne povojne države ne režima. Če drži, da se Slovenci ves čas prepiramo in so trije Slovenci štiri politične stranke, pa smo dosegli popolno soglasje o tem, da je Prešeren naš največji pesnik. S tega vidika je povsem pravilno, da imamo kulturni praznik, povezan z njim. O tem, ali praznovati dan rojstva ali dan smrti, pa le tole: ko se človek rodi, je nepopisan list ali po latinsko tabula rasa, ko umre, pusti za seboj takšne in drugačne dosežke. Zato po mojem prepričanju ni čisto nič narobe, če imamo kulturni praznik na dan smrti. Z našim odnosom do smrti ali življenja se raje ukvarjajmo, ko gre za samomorilnost, depresivnost in podobno, ne pa pri kulturi. Kot predsednik društva slovenskih pisateljev sem veliko hodil po svetu in drugje prav tako slavijo dneve smrti pesnikov in pisateljev. Tudi način, kako pri nas praznujemo kulturni praznik, se mi zdi primeren. Saj vendar ne igramo pogrebnih maršev, temveč se spominjamo Prešernovih pesmi, med katerimi je tudi veliko veselih.«
Partljič še pristavi, da naj državni kulturni praznik vsekakor ostane 8. februarja. »Politika pa naj se drži stran od Prešerna in naj nam ničesar ne vsiljuje, tako kot so spet poskušali nedavno z abotnim predlogom o tem, katere kitice Prešernove Zdravljice naj Slovenci pojemo kot državno himno,« je oster Partljič.
Poseben odnos do pesnikov
V Kranjčevem predlogu za prestavitev datuma praznika so po mnenju pesnika in pisatelja Ferija Lainščka tudi zrnca resnice in je o simbolnih pomenih in učinkih tovrstne prebujenosti ob pesnikovem grobu mogoče razpravljati.
»No, vsemu navkljub menim, da se zgolj z izbiro drugega datuma v vsebinskem smislu ne bi prav nič spremenilo. Pa tudi preoblikovanje vsega tistega, čemur običajno pravimo nacionalni značaj, s kakšno zgolj manifestno potezo seveda ni možno. Po moje namreč niti ni najbolj simptomatično to, da smo si za dan kulture izbrali dan pesnikove smrti, ampak je še bolj smešno, da smo svojega najslavnejšega pesnika razglasili za pijanca in si obenem za himno izbrali njegovo napitnico. Tudi v tej dvojnosti je namreč skrita svojevrstna značilnost našega odnosa do kulture in njenih protagonistov. Stavit grem, da se mi bo ravno v teh dneh spet prikazala v obliki groteskne podobe klenega Slovenca, ki bo ob napitnici, kajpada že dodobra okajen, stereotipno razglašal pesnike za pijance…«
Pisatelj in esejist Mitja Čander poudarja, da smo Slovenci s tem, da imamo prav zaradi kulture dela prost dan, svetovni unikum.
»Kultura naj bi nam v preteklosti nadomeščala lastno državo in njene institucije. In to ne kakršna koli kultura, ampak le tista kultura, ki izžareva bolečino in trpljenje. Do igrive kulture smo bili vedno nezaupljivi. Od tod dan smrti in ne rojstva. Seveda se danes nihče več ne sprašuje o ozadju praznika, podobno kot se nihče več ne sprašuje o kulturi kot nečem pomembnem.«
Da ga le ne bi izgubili…
Po njegovem mnenju se je prej kot o premiku kulturnega praznika na dan pesnikovega rojstva, ki ga resnici na ljubo že obeležujemo kot ta veseli dan kulture, treba pogovarjati o tem, da ne bomo doživeli ukinitve praznika kulture. V imenu višje storilnosti ali že česa domnevno usodno pomembnega.
Čandrova bojazen je pri današnjih neoliberalnih gospodarskih in političnih »mislecih« lahko še kako utemeljena. Spomnimo se le, kako prefinjeno nam je Janševa vlada kot dela prost dan odtujila že 2. januar, ki je postal »žrtev« tako imenovanega uravnoteženja javnih financ. Napovedovanih prihrankov iz tega naslova menda ni bilo kaj prida, državljani in državljanke pa se tudi ne pustijo motiti in na ta dan, če le lahko, pač vzamejo dopust. Ali bi dopust jemali tudi v kulturne namene, pa je že drugo vprašanje.