Najprej me voli, šele potem jej moj golaž!

Plakati in ne twitter

Novak odkimava: »V teh dveh in pol desetletjih se je vse postavilo na glavo, tisto je bil še predspletni čas. Komunikacijska infrastruktura je bila omejena na arhaična orodja, kot so shodi, letaki in plakati. Ni bilo ne twitterja, ne facebooka, televizija je bila bolj novičarska. Res je, v Jugoslaviji smo se prvi ukvarjali z volilnimi kampanjami po drugi svetovni vojni. Pravzaprav smo leta 1986 kot skupina študentov pričeli kariero z volilnimi kampanjami. SPEM je nekoč pomenil Studio za politični in ekonomski marketing. Prvo kampanjo smo izvajali za kolega, znanega psihologa Aca Prosnika, za predsednika mestne konferenc SZDL v Mariboru. In seveda gladko izgubili. Volitve takrat niso potekale neposredno, temveč posredno in delegatsko.« Božidar Novak je sodeloval v kar nekaj kampanjah. »Najprej leta 1990 za ZSMS Liberalno stranko, določene storitve smo opravljali tudi za druge, koalicijo Demos, Demokratsko stranko, Združeno listo, pa za liberalce v Makedoniji, reformiste v Črni gori, Bosni in Hercegovini, Srbiji. Na Hrvaškem volilnih kampanj nismo izvajali, čeprav smo bili tam prva agencija za odnose z javnostmi.«

Na volitvah leta 1990 smo lahko prvikrat spremljali tudi negativno volilno propagando. Čeprav je tistim, ki so si jo privoščili, zelo škodovala, se slovenski politiki še vedno nadvse radi spopadajo na tak način. Za vzorčni primer negativne predvolilne kampanje še vedno veljajo plakati Pučnikovih socialdemokratov pred prvimi demokratičnimi volitvami. Ta prevratni čas prehoda iz režima vladavine ene same partije v večstrankarsko ureditev je bil tudi sicer čas najbolj vroče plakatne vojne. Zlasti aktivisti novonastalih strank so se zelo goreče šli multipolitični popart na plakatih nasprotne strani. Podobe nekdanjih komunistov na predvolilnih plakatih so tako »polepšali« z risanjem Hitlerjevih brčic, kljukastih križev in drugih dodatkov, zraven pa še s čim večjimi črkami v kričečih barvah pripisali kako krepko na njihov račun. Na primer: Smrt rdečim svinjam! Sodu je dno izbil omenjeni plakat socialdemokratov, na katerem so nasprotnike, na primer kandidata socialistov Jožeta Smoleta ali prenoviteljev Cirila Ribičiča, postavili v isto vrsto skupaj s Stalinom, Ceausescujem, Castrom in drugimi diktatorji, sebe (Jože Pučnik, Matjaž Šinkovec in drugi) pa slikali skupaj z Brandtom, Vranitzkim, Craxijem. Podpredsednik nemške SDP Joachim Werner, ki je bil prav takrat na obisku v Sloveniji, je ob tem izjavil, da ob Brandta sodi kvečjemu Ribičič, gospod Pučnik pa bo moral še dokazati, da sodi v to vrsto. In še majčkena zanimivost: avtor zamisli za sporne plakate je bil ravno Matjaž Šinkovec, soavtor knjige Kako zmagati na volitvah…

Centri moči so drugje

Demokracija postaja resničnostni šov in tistih, ki šovov ne marajo, je po volilni udeležbi sodeč očitno vedno več. »Tretjina volilcev se odloči v zadnjem trenutku, ob vstopu na volišče,« meni Božidar Novak. Volilci torej bolj malo prebirajo programe strank oziroma kandidatov in volitve niso racionalni akt. Po drugi strani se slovenski volilci zavedajo, da z volitvami ne volimo več centrov moči. Ti so v Bruslju, v Frankfurtu, centri moči postajajo lobisti in kapital, sindikati in nevladne organizacije, mediji… »Vedeti moramo, da v volilni kampanji komunicira predvsem poznanost kandidata in zelo težko ugled ali kredibilnost. Nekdo lahko ima vrhunski program in je odličen na soočenjih, a kaj, ko mu ne verjamejo, ker je nekredibilen. Kredibilnost pa se lahko doseže samo s kredibilnimi dejanji v daljšem časovnem roku. Zato pri nas tudi zelo težko najdemo ugledne in zaupanja vredne posameznike, ki bi si želeli v politiko,« pravi Novak.

Tako kot so v našo deželo po slovenski osamosvojitvi z volitvami prišli plakati, so se vrnili tudi predvolilni golaži, čeprav smo vrstni red nekoliko zmešali. Navsezadnje res ni posebno logično, da bi volilce že pred volitvami pital z okusno hrano. Kje pa piše, da bo potem res volil zate? Celo nasprotno. Utegne se zgoditi, da koga po mastni hrani zapeče zgaga. Naj potem človek z vražičkom v želodcu teče k volilni skrinji in se zahvali »gostitelju«? Seveda so bili pred drugo svetovno vojno politiki previdnejši. Pa tudi tajnih volitev še niso poznali.

Zakliči, za koga glasuješ

Poglejmo, kako se je zadeva dogajala leta 1938, ko so tudi Slovenci volili poslance za beograjsko skupščino. Slovenski klerikalci so bili takrat v koaliciji dr. Milana Stojadinovića in njegove Jugoslovenske radikalne zajednice (JRZ), liberalci pa so delovali znotraj Živkovićeve Jugoslovenske nacionalne stranke (JNS). Volitve so bile 11. decembra 1938. Volilec je moral, ko je prišel na volišče, jasno in glasno povedati, za koga voli. Če je volil za dr. A. Korošca, je moral glasno, da so ga vsi slišali, reči: »Glasujem za listo dr. Milana Stojadinovića ter kandidata dr. Antona Korošca.« Kdor je glasoval za liberalce, je moral zaklicati: »Glasujem za listo Petra Živkovića ter za kandidata dr. Ivana Kramerja.« Oba sta imela svoje agitatorje, ki so uporabljali vse mogoče načine, tudi formalno prepovedane, da so pridobili volilce za svojega kandidata. »Volilni golaž« so uvozili iz stare kraljevine Srbije, čeprav ni šlo vedno dobesedno za golaž, temveč tudi za denar, službo v državni upravi, obljubo davčne olajšave in še marsikaj. »Glasuj za dr. Korošca, potem pa pojdi v gostilno pri Kovaču, kjer boš dobil jedačo,« je agitator volilca potrepljal po rami in mu celo z roko pokazal proti gostilni. Enako je govoril Kramerjev agitator, le da je usmerjal volilce v kako drugo gostilno, bolj naklonjeno liberalcem. Naslednjega dne je Slovenec čez vso stran objavil: »Živela najveličastnejša zmaga!« Jutro je objavilo samo uradna poročila o volilnih izidih. O kakšni zapeki zaradi tistega, s čimer so stregli v strankarskih gostilnah, niso poročali. Toda mi vemo, kako je bilo naprej: vse piše v zgodovinskih knjigah. Tudi o tistem, kar se bo po letošnjih volitvah dogajalo v Sloveniji, bo…