Vojna, o kateri je govoril Joseph Fair, je le prispodoba za razmere v treh najbolj prizadetih državah, Liberiji, Sierri Leone in Gabonu. V Nigerijo je pljusknila in pobrala nekaj življenj, smrtni ples pa si je najbolj privoščila v Liberiji in Sierri Leone. Razmere so katastrofalne in uradni podatki, ki jih redno sporoča Svetovna zdravstvena organizacija, WHO, ne povedo dosti o tem. Sploh pa jim ne moremo popolnoma zaupati, saj prihajajo iz nacionalnih virov, ki so zaradi odmaknjenosti in nedostopnosti nekaterih območij nezanesljivi.

»Ebola je ušla izpod nadzora,« je priznala dr. Margaret Chan, 67-letna Kitajka, že drugič izvoljena za položaj generalne direktorice WHO in po Forbesovi lestvici ena od 30 najvplivnejših žensk na svetu. V ugledni ameriški strokovni reviji New England Journal of Medicine je 20. avgusta v članku o eboli napisala: »Mnogo ljudi me sprašuje, zakaj je izbruh ebole v zahodni Afriki tako velik, oster in težko obvladljiv. Odgovor je lahko zajet v eni sami preprosti besedi: revščina.« Zato izbruhu še ni videti konca. Podatki, ki jih je WHO objavil 22. avgusta, kažejo, da se je število obolelih med 19. in 20. avgustom povečalo: na novo je zbolelo 142 ljudi, 77 umrlo. Največ v Liberiji. Skupno število žrtev do tistega dne je bilo 1427 in po pričakovanju bo v naslednjih dneh še višje. Razmere pa marsikje res spominjajo na vojno, ki jo je v prispodobi omenil Fair.

Streljanje v West Pointu

Medtem ko so poročila o nemirih v West Pointu, revni četrti liberijske prestolnice Monrovia, kjer so se oblasti odločile odpreti karanteno za obolele, ne da bi o tem obvestile 75.000 tamkajšnjih prebivalcev, obšla ves svet, so ostale manj znane in razkrite posamezne zgodbe in tragedije. West Point je že sam po sebi, tudi v bolj umirjenih dneh, prizorišče najhujše bede. Liberijske oblasti, ki v bitki za zajezitev ebole izgubljajo tla pod nogami, so z žico ogradile celotno območje, na morje, ki s treh koncev obliva West Point, pa poslale obalno stražo. S tem so hotele preprečiti odhajanje ljudi in prenašanje bolezni, a se ni obneslo. Izbruhnili so srditi nemiri, posredovali sta vojska in policija.

V to dogajanje je padel Shaki Kamara, 16-letni fant, ki ga je zjutraj mama poslala kupit čaj in kruh. Obležal je med kontejnerji, ustreljen v obe nogi. Ko so se našli ljudje in ga odpeljali po zdravniško pomoč, ga nobena od prenatrpanih zdravstvenih enot ni sprejela. Vrata so mu odprli šele v bolnišnici Redemption Hospital v revnem in nemirnem območju New Kru Town. Naslednjega dne ga je njegova sestra našla tam na tleh, v mlaki krvi. Pomagali so mu šele, ko je bilo prepozno.

Zgodbo je objavil monrovijski časopis Liberian Observer in z njo sprožil polemiko o tem, kdo ga je ustrelil. Obrambni minister Brownie Samukai je zanikal, da bi vojska streljala na ljudi, to pa je demantiral šef policije Abraham Kromah, ki je dejal, da je streljanje tam bilo, a da policisti tega niso počeli. Njegova smrt je v Liberiji dvignila še več negodovanja nad vladnimi ukrepi in predsednico Ellen Johnson Sirleaf, 75-letno na Harvardu izobraženo ekonomistko, nekoč zaposleno pri Svetovni banki, leta 2011 nagrajeno z Nobelovo nagrado za mir in prvo predsednico katere koli države v Afriki sploh, ki je krmilo prevzela leta 2005 po štirinajstletni državljanski vojni. Očitajo ji, da vlada ni storila dovolj za ustavitev ebole, ona pa odgovarja, da so za to krivi predvsem ljudje sami, ker ne spoštujejo ukrepov in sporočil. Med drugim je za West Point razglasila tudi policijsko uro med deveto zvečer in šesto zjutraj, kar je dodatno razburilo ljudi, drugi pa ji v bran odgovarjajo, kaj pa naj bi…

Dogajanje v Liberiji je v svoj fotoaparat mojstrsko ujel večkrat nagrajeni ameriški fotograf John Moore. Njegove fotografije so najbolj pretresljiva pripoved o tem, kaj je povzročila ebola. O tem pa so govorili tudi na vrhunskem srečanju Afrike in ZDA v Washingtonu. Dr. Nkosazana Dlamini Zuma, 64-letna predsednica komisije Afriške unije, glavnega izvršnega organa te organizacije s 54 državami, bivša žena južnoafriškega predsednika Jacoba Zume in nekdanja južnoafriška notranja ministrica, je predstavila dogovor o pomoči 200 milijonov dolarjev, ki jih bo ta ustanova namenila za ustavitev širjenja bolezni. V pismu, ki ga je objavilo več zahodnoafriških časopisov, se je obrnila k ljudem in med drugim povedala, da države potrebujejo pomoč za dvig zdravstvenih razmer. V Liberiji po njenih besedah en zdravnik v povprečju skrbi za 70.000 ljudi, v Veliki Britaniji za 360. Razmere so zdaj še slabše, ker je ebola vzela 130 zdravstvenih delavcev.

Ponekod je začela groziti lakota, zato je Svetovni program Združenih narodov za hrano, WFP, prejšnji teden v najbolj prizadete države začel pošiljati hrano za milijon ljudi, ki so zboleli za ebolo, njihove družinske člane in druge najranljivejše osebe. Za pomoč pri razdeljevanju hrane in urejanje razmer je Afriška unija tja napotila dodatno število vojaških enot.

Spomini na napovedano pandemijo ptičje gripe

V Liberijo je v vlogi koordinatorja Združenih narodov za ebolo pred nekaj dnevi prispel tudi britanski zdravnik dr. David Nabarro, ki je ob izbruhu ptičje gripe pred leti nastopal v vlogi koordinatorja Združenih narodov za ptičjo gripo. Takrat je ves svet spravil v paniko z napovedjo, da bi pandemija lahko terjala 150 milijonov življenj, če se človeštvo ne bo primerno pripravilo. Države so v strahu kupile velikanske zaloge zdravila tamiflu, za katerega se je pozneje izkazalo, da je dodobra napolnilo žepe farmacevtskih lobistov, vpleten pa je bil tudi ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld. Slovenija je kupila pol milijona odmerkov tega protivirusnega zdravila, ki ga na srečo nikoli ni uporabila. Napovedane pandemije ni bilo, 150 milijonov žrtev niti približno ne, posel pa se je za nekatere izvrstno obnesel. Zadnji podatki, ki jih je WHO objavil letos, govorijo o tem, da je v vseh letih, od 2003 do 2014, za ptičjo gripo zbolelo 650 ljudi, 386 pa umrlo. Dr. Nabarro, pooblaščen za ebolo, zdaj nastopa bolj umirjeno, svet pa se je tudi kaj naučil.

Zato bo toliko bolj zanimiv nadaljnji potek dogajanja v zvezi z zdravilom ZMapp, h kateremu se v upanju na ozdravitev obrača veliko oči. Kljub nekaterim pomislekom, ker ga na ljudeh še niso preizkusili, dobro pa se je izkazalo pri zdravljenju obolelih opic, je WHO dovolil uporabo. Znano je, da sta prve odmerke dobila Američana, dr. Kent Brantly, zdravnik, ki se je okužil pri zdravljenju bolnikov z ebolo v Liberiji, in njegova sodelavka iz krščanske dobrodelne organizacije Samaritan's Purse. Dr. Brantly je že zapustil bolnišnico v Atlanti, kamor so ga prepeljali, obstaja pa vrsta opozoril, da tega ni mogoče pripisati izključno zdravilu, za katero je proizvajalec zaradi velikega povpraševanja izjavil, da so pošle vse zaloge, novih odmerkov pa ni mogoče pričakovati prej kot v nekaj mesecih. Dr. Nabarro je dodal, da je do široke uporabe tega zdravila še daleč. Kar z drugimi besedami lahko pomeni, da bo povpraševanje dvignilo ceno.

Strah pred ebolo pa se širi naprej. Meje je zaprl Senegal, prav tako Slonokoščena obala, Južnoafriška republika je prepovedala vstop potnikom iz držav z ebolo, nekaj letalskih družb je odpovedalo polete, pristanišče v Abidžanu, kjer poteka glavni tranzitni promet za vso zahodno Afriko, pa je prepovedalo prihod ladij iz teh držav. Da ne bi šle stvari predaleč, je WHO dal natančne napotke za turiste, poslovneže, potnike v letalskem in ladijskem prometu, posadke, čistilce in tako naprej. »Virus ebole se ne prenaša po zraku kot virus gripe,« je v posebni izjavi povedala dr. Isabelle Nuttall s sedeža WHO v Ženevi, če jo na kratko povzamemo.

V luči vsega tega dogajanja se zdi preveč malenkostno omenjati majhne dogodke v naši bližini in na evropskih tleh, ki pa so kljub temu dobili veliko medijsko pozornost. Nekaj posameznikov, ki so pripotovali iz omenjenih zahodnoafriških držav in so jih zato zdravstvene službe preventivno vzele v opazovanje, še ne pomeni, da se jih je dotaknila, kaj šele smrtonosno oplazila ebola. Ta se hrani, napaja in izživlja v najrevnejših predelih, kar je še ena od grdih resnic tega sveta.