Koliko časa še, se sprašujejo bolniki in njihovi spremljevalci, ki v nemogočih razmerah ure in ure čakajo na nujno pomoč in prosto posteljo. In zaposleni, ki delajo v nemogočih razmerah, zaradi katerih se nekateri bolniki jezijo nanje, namesto na tiste, ki so pravzaprav soodgovorni, da gradnja in dokončanje prizidka Diagnostično-terapevtskega servisa (DTS), kot se bo imenoval, traja že tako dolgo. Nihče več ne upa verjeti niti najnovejši ministrici za zdravje, ki spet optimistično napoveduje, da bo gradnja končana v treh letih. A to so obljubljali tudi prejšnji ministri, ki si kljuke na ministrstvu za zdravje podajajo kot vroč kostanj. Zgodilo se ni skorajda nič, čeprav vsi ves čas poudarjajo, da je to prednostna naloga.

Že številke pokažejo, da ljubljanska urgenca preprosto ne more več zadostiti vsem potrebam. Ko je bila zgrajena – in to je bilo pred štiridesetimi leti – je bilo predvideno, da bo sprejela 30.000 ljudi na leto. Zdaj jih sprejme več kot 135.000! Torej kar sto tisoč ljudi več v enakih, pravzaprav v še manjših prostorih. Tja ne prihajajo le Ljubljančani, marveč ljudje od vsepovsod, saj se je nekako razširil glas, da na urgenci v današnjih časih, ko je treba vsako zdravstveno storitev dodatno plačati, to naredijo zastonj in vse na enem mestu. Tako ljubljanska urgenca skrbi pravzaprav za vse tisto, kar tako ali drugače »izvrže« zdravstveni sistem.

Ljubljana »izvisela«

Kaj se torej dogaja, da gradnja ljubljanske urgence oziroma DTS, kot nas vsakič znova popravijo sogovorniki, v primerjavi z drugimi urgentnimi centri po Sloveniji nikakor ne steče.

V začetku novembra je bila denimo odprta brežiška urgenca, ena tistih, ki se je gradila v okviru evropskega projekta mreže urgentnih centrov. Takšnih bo deset. Ti projekti so financirani z evropskimi sredstvi, v pogajanjih so pridobili dodatna sredstva, tako da je vrednost celotnega projekta 42 milijonov evrov evropskega denarja z osmimi milijoni slovenske udeležbe, skupaj torej približno 50 milijonov evrov. Gradnjo je usklajevalo ministrstvo za zdravje, zanimivo pa je, da v ta projekt ni bila vključena ljubljanska urgenca.

Na ministrstvu za zdravje nam razložijo, da zato, ker je ta projekt postal upravičen do financiranja iz sredstev EU šele spomladi 2011, ko se je DTS, kamor je vključena celotna ljubljanska urgenca, že začel graditi. A kljub temu bi po mnenju nekaterih poznavalcev še lahko pristopili, vendar namigujejo, da interesa za to ni bilo, saj financiranje iz evropskih sredstev zmanjšuje možnosti ribarjenja v kalnem, ki je tako priljubljen šport pri gradnji slovenskih bolnišnic. Ljubljančani se zdaj že sprašujejo, ali se bodo morali odslej zaradi zloma roke voziti v Brežice...

Nekateri so prepričani, da bi Ljubljana že imela novo urgenco, če bi bil Borut Miklavčič kaj dlje minister za zdravje. Kje se je po njegovem mnenju pozneje zataknilo, smo ga vprašali:

»Vprašajte Dorjana Marušiča, ki me je nasledil, zakaj je dal na vlado po mojem mnenju zelo sporen sklep. Tako se zdaj po Sloveniji gradi deset urgenc, tudi kje, kjer jih morda niti ne potrebujemo. V Ljubljani, na katero gravitira okrog 600.000 morebitnih pacientov, pa vse stoji. To, kar se dogaja, je velik problem. Ko sem bil minister, je veljal dogovor, da bodo vse urgence v Sloveniji enako obravnavane in se bodo gradile s pomočjo evropskih sredstev. Nato pa je prišel Marušič in kdove zakaj na vlado dal sklep, po katerem se iz evropskih sredstev gradijo vse urgence, izvzame se le ljubljanska, za katero naj bi denar zagotovili iz proračuna.« To nam je potrdil tudi Simon Vrhunec, v. d. direktorja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Tak sklep je bil, pove tudi Miklavčič, sprejet, a bila je že kriza in Pahorjeva vlada je pozneje tudi zdravstvu vzela denar. »To je bil odločilni udarec za gradnjo nove ljubljanske urgence, za katero smo v mojem mandatu uskladili in pripravili čisto vse za začetek gradnje, vso dokumentacijo, načrte, dovoljenja in soglasja. Ker se gradnja ni začela, lahko govorimo o veliki nacionalni škodi, saj je bilo doslej vloženih že okrog 38 milijonov evrov, ki so po vseh teh letih zabiti v zidove, ljudje pa trpijo; tako tisti, ki na sedanjo neprimerno urgenco pridejo kot pacienti, kot tisti, ki tam delajo,« je ogorčen Miklavčič.

Sporna dozidava

Seveda smo o tem, kje so ključni razlogi za tako neučinkovito gradnjo, povprašali tudi dr. Dorjana Marušiča, nekdanjega ministra za zdravje, danes mednarodnega svetovalca in člana ekspertne skupine za učinkovite načine vlaganja v zdravje pri DG SANCO. V njegovem mandatu je gradnja DTS UKC Ljubljana drugič obstala, za kar naj bi bil po mnenju nekaterih kriv tudi on.

»Zastoj DTS je stalnica in rdeča nit mandatov vseh vlad in s tem tudi ministrov. Le nekaj nas je odkrito povedalo, kje so glavne težave: pristop k projektu, ki žal nikoli ni postal vladna prioriteta. Ne gre spregledati, da so tudi naslednje vlade še bolj ostro zarezale v proračun ministrstva za zdravje, kar neposredno pomeni v investicijski del. Izkušnje razvitih sistemov učijo, da je racionalni pristop h gradnji vitalnih objektov bolnišnice z urgentnimi, operacijskimi in intenzivnimi oddelki, torej osrednjim in vitalnim delom bolnišnice, na novo in ne z dozidavo! Ob tem seveda ne gre spregledati potrebnih finančnih sredstev.«

Obžaluje, da se njegova napoved o dokončanju urgence leta 2015 ne bo uresničila. »Izhod bo možen šele takrat, ko bo to postal prioritetni projekt predsednika vlade in ministra za finance! Doslej tega še nismo doživeli.«

Na očitek, da se ljubljanska urgenca ni uvrstila med tiste, ki so bile financirane iz evropskih sredstev, pa odgovarja, da to ni bilo mogoče, ker je bil DTS umeščen v državni program investicij pred letom 2004.

Pri gradnji objekta, kakršen je ljubljanska urgenca, teoretično leporečje ne pomaga, saj gre za povsem praktične zadeve, pa poudarja Borut Miklavčič: »Ko sem bil minister za zdravje, je bil to vsekakor prednostni projekt, tako moj kot predsednika vlade Boruta Pahorja in drugih ministrov. V letih 2009 in 2010 je bilo za gradnjo pripravljeno čisto vse, tudi 52 milijonov evrov smo zagotovili v proračunu. Zdaj pa poglejte, kje smo konec leta 2014. Sam sem februarja letos na svoji koži občutil vse probleme ljubljanske urgence, pa ne zaradi zdravstvenega osebja, ki je odlično, marveč zaradi katastrofalnih prostorskih razmer.«

Stroški rastejo

Glede na napoved ob začetku gradnje leta 2007 bi morala biti urgenca končana leta 2009. Stroški celotne gradnje so se namreč od začetnega idejnega projekta pa do danes bistveno povišali in če so na začetku še govorili o petindevetdesetih milijonih evrov, zdajšnje napovedi kažejo, da bo treba zagotoviti precej več. Natančno številko o tem, koliko bo stala celotna ljubljanska urgenca, je, kot pravijo na ministrstvu za zdravje, težko posredovati.

»Gre namreč za celostni projekt DTS, kjer je vključena tudi ljubljanska urgenca vključno z zunanjo ureditvijo in prometnim terminalom. V oktobru 2012 je bil potrjen noveliran investicijski program v višini 112.716.754,81 evra.« Na ministrstvu za zdravje zatrjujejo, da se nujnosti izgradnje DTS zavedajo. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc napoveduje, da bo storila vse, da bo urgenca stala v treh letih. »Zagotovljenih je 22 milijonov evrov, za celovito dokončanje stavbe, ki vključuje operativni blok in intenzivni oddelek, pa bi bilo potrebnih še okoli 56 milijonov evrov,« razlagajo na ministrstvu za zdravje. Trenutno je v postopku javno naročilo, ki predstavlja drugo fazo reševanja stanja urgence in bo bolnikom že precej olajšalo dostop do urgentne oskrbe.

»Dokončano bo pritličje, kjer bosta novi urgentni del in celoten prometni terminal, ki ga bodo z vso komunalno infrastrukturo z Japljeve ulice premestili na Njegoševo. Naložba bo obsegala gradbeno-obrtniška in instalacijska dela ter vključuje vgradnjo medicinske opreme. V tem obsegu bo zgrajen tudi nov laboratorij za potrebe urgence. Premično medicinsko opremo bo zagotovil UKC Ljubljana sam. Ta dela predstavljajo tretjino novega dela DTS. Nato bo sledila še prenova preostalih dveh tretjin tako imenovanega starega dela urgence v vrednosti približno 56 milijonov evrov.

Že elektrika ne zdrži več

In kako bodo zaposleni – če bodo seveda napovedi obveljale – do tedaj še obvladovali stanje v obstoječih prostorih in razmerah?

»Mislim, da bo začetek gradnje pomenil spodbudo tudi za zaposlene, saj je stanje zdaj, ko se nič ne dogaja, ko so narejene le predelne stene, še bolj pesimistično,« je dejal strokovni direktor UKCL, prof. dr. Sergej Hojker.

Obravnava bolnika na intenzivni terapiji je, dodaja, danes kajpak bistveno drugačna, kot je bila tedaj, ko je bila ljubljanska urgenca zgrajena. »Že elektrika ne zdrži več vseh aparatur, ki so pomembne za ogrožene bolnike, da o številu pacientov, ki jih je neprimerljivo več kot pred štirimi desetletji, sploh ne govorimo. Smola je namreč še ta, da gre pri projektu poleg dela nove stavbe tudi za razširitev in prenovo obstoječih prostorov.«

Po njegovih besedah je neprimerljivo primerjati urgentna središča, ki jih gradijo po Sloveniji, z ljubljanskim DTS. Ta je predviden kot center intenzivne medicine od urgentnega sprejema do celostne obravnave bolnika. Slikovito ponazori, da je urgenca kot oder; kaj se dogaja v zakulisju, bolniki ne vedo, je pa dejstvo, da je treba medtem opraviti še vso slikovno diagnostiko, terapije in drugo, zaradi česar se obravnava časovno podaljša.

Sam verjame napovedim nove ministrice za zdravje in dodaja, je prva po nekdanjem ministru Miklavčiču, ki se je resno lotila reševanja ljubljanske urgence. A problem urgence niso le gradnja in prostori, temveč tudi pomanjkanje ustreznih kadrov, »ki jih imamo enostavno premalo. Zujf nas sili v upokojevanje starejših, mlajših pa ni oziroma potrebujejo nekaj časa, da se izurijo. Lahko se nam zgodi, da bomo dobili prostore, ne bomo pa imeli dovolj kadrov. Zato potrebujemo zdravstveno politiko, predvsem se mora Slovenija odločiti, kakšno zdravstvo hoče imeti. Ljudje od medicine zahtevajo vedno več, a se je treba zavedati, da je vse to treba tudi plačati. Kupiti moramo žilne opornice, zdravila, aparature in vse drugo, kar zahteva sodobno zdravljenje; nihče nam tega ne da zastonj. In če imamo malo denarja, moramo paziti, da bo ta učinkovito porabljen. Saj takšno stanje ne vlada le pri nas, temveč se vse države ukvarjajo z racionalizacijo zdravstva.«

Jasno je, da je danes denar še težje zagotoviti kot pred leti, a tiste, ki doživljajo ljubljansko urgenco v vsej njeni bedi, bi odgovorni bržkone težko prepričali, da je vse do danes ni bilo mogoče zgraditi. Nikomur ne privoščimo, toda zagotovo bi bilo drugače, če bi vsi odgovorni kdaj pol dneva presedeli na trdih stolih in čakali na pomoč na preozkih hodnikih.