Septembra 2011 je v intervjuju za Nedeljski dnevnik razkril, kakšno je stanje na hematološkem oddelku v šestem nadstropju UKC Ljubljana: da bolniki ne umirajo le zaradi bolezni, ampak zaradi okužb, ki jih ne bi bilo toliko, če bi bili prostori primerni. Bolnikom so morali, še preden so jih začeli zdraviti, dati primarno protiglivično zdravilo, vendar za ceno stranskih učinkov. Takšno zdravilo lahko poškoduje jetra, ledvice, nekateri ga ne prenašajo dobro zaradi slabosti, navsezadnje takšno zdravilo tudi dosti stane, je tedaj dejal. Njegovim opozorilom, da je treba razmere urediti, so se pridružili tudi v Društvu bolnikov z limfomom in levkemijo in pravzaprav vsi tisti, ki so iz prve roke doživeli stanje na hematološkem oddelku.

Nov svet

Danes je stanje na oddelku povsem drugačno. Prostori so takšni, kot si jih zaslužijo bolniki, takšni, v katerih jim lahko zdravniki in zdravstveno osebje nudijo najboljše.

Obiskovalci zdaj nimajo nobene možnosti, da sploh pridejo do bolnikov, če jim tega ne omogoči dežurna medicinska sestra iz oddelka. Ker so ti bolniki izredno ranljivi in jih lahko že vsaka najmanjša okužba stane življenja, je treba zagotoviti varnost pred okužbami. Razkužitev rok je tako za vse, tudi za obiskovalce, le ena od zahtev.

Ko so bili še v starih prostorih v šestem nadstropju, so se že na hodnikih drenjali obiskovalci. Če so bile medicinske sestre še tako stroge, niso mogle zagotoviti, da se ne bi kakšen od obiskovalcev »pritihotapil« do bolnika. Nemalokrat so uporabljali sanitarije bolnikov, prihajali so prehlajeni, stiskali roke bolnikom, jih objemali… V sobah, kjer je naenkrat ležalo šest, osem ali celo dvanajst bolnikov, je bilo nemogoče poskrbeti za varnost.

Pri zdravljenju hematoloških bolnikov je nujen del zdravljenja tudi čist, neokužen zrak. Ti bolniki so namreč imunsko neodporni, glive in spore plesni, ki krožijo v zraku, pridejo v pljuča; tam je izjemno gojišče in rastejo. »Saj imamo tudi zdaj včasih paciente s takimi težavami, še zlasti, če pride kdo že od doma okužen z glivicami, ki jih je dobil v hlevu, pri gojenju kokoši ali ptic… Vendar ga sedaj lahko izoliramo od ostalih. Prej tega nismo mogli narediti,« je pripovedoval.

Zdravniki so se trudili, da bi ohranili življenja, po drugi strani pa so neprimerni prostori dopuščali okužbe, ki so lahko vodile tudi v smrt. Zaposleni so vedeli, da morajo vse skupaj premakniti. »Ko prideš do neke točke, ko vidiš, da ne gre nikamor, da gre čez rob, ti preprosto poči film, izgubiš voljo, potrpežljivost. Ostane ti le še, da se z vsemi sredstvi začneš boriti. Nastopanja v javnosti so mi bila vedno odveč, vendar ko drugače ne gre, moraš prevzeti odgovornost in na takšne stvari jasno opozoriti,« se zdravnik spominja jeseni 2011, ko so bile zahteve po novih prostorih najglasnejše in so pisma bolnikov in zdravnikov romala do najodgovornejših v državi. Končno se je začelo premikati, sicer počasi, a je vsaj šlo.

Zdaj, ko so v novih prostorih že skoraj pol leta, se jim zdi, da drugače niti ne more biti. »Ljudje smo naravnani tako, da slabo pozabimo. Vesel si, da si prišel v prenovljen oddelek, skoraj se ne spomniš več, kako je bilo. Na slabo pozabimo in prav je tako.«

Nizko breme okužb

»Zdaj imamo na oddelku oranžno in modro cono. V prvi so najkrhkejši bolniki z najbolj oslabljenim imunskim sistemom po presaditvah krvotvornih matičnih celic in kemoterapijah zaradi akutnih levkemij. Tudi v modri coni, kjer so imunsko odpornejši bolniki, je glivično breme v zraku bistveno manjše, kot je bilo v prejšnjih prostorih.

Ker je sistem prezračevanja relativno zaprt zaradi omejenega dostopa na sam oddelek in ne kroži med prostori, ki mejijo na naše, je breme glivičnih okužb nizko. Bolniki so tudi v modri coni sorazmerno varni pred okužbami. Sobe so eno- ali dvoposteljne in zato na antibiotike slabo občutljive bakterije ostanejo v sobi. Prenaša jih lahko le osebje (zdravstveno), ki ima seveda tudi posebna navodila – od ustreznosti oblačil do vsega, kar sodi v sterilno okolje. Če na primer nekdo zboli za gripo, ga takoj izoliramo,« pravi Zver.

Ena izmed sob ima filtracijo s podtlakom, tako da virusi ne prehajajo na hodnik oziroma iz sobe, medtem ko imajo druge sobe nadtlak, da zrak iz hodnika ne more v sobo.

»Glivične pljučnice in okužbe se pojavljajo dokaj redko. Nekaj drugega so glive kvasovke, ki jih ima vsak bolan ali zdrav posameznik v sebi in zaradi katerih moramo še vedno izvajati specifično protiglivično profilakso (zaščito) proti kvasovkam,« razlaga prof. dr. Samo Zver.

Zaposleni so se na nove razmere hitro in z lahkoto privadili. »Standardi dela so povsem drugi, okolje je čisto. Tudi oprema je vrhunska, to je dejansko 21. stoletje. Včasih smo vozili paciente na različne oddelke na preiskave brez posebnega razmisleka in slabe vesti, saj velike razlike med hodniki UKC in našimi prejšnjimi prostori ni bilo. Zdaj zelo premisliš, ali naj bolnika pošlješ na preiskave zunaj mikrookolja oddelka, če to ni res nujno potrebno. Zdaj lahko delamo, kot je treba, v primernem okolju in z več osebja. Več je medicinskih sester, zdravnikov pa je glede na to, da smo edini tercialni oddelek v Sloveniji, ki se ukvarja z najtežjimi hematološkimi bolniki, še vedno premalo,« še pristavi.

Tudi obiskovalci so se privadili na nove razmere. Navsezadnje se morajo (tako bi moralo veljati tudi za druge oddelke) zavedati, da je najpomembnejše zdravje pacienta in da sami k temu ne bodo prispevali, če bodo bolni in smrkavi hodili na obiske.

V starih prostorih so imeli primere, ko so se izmuznili mimo osebja ter se zdrenjali k najbolj kritičnim bolnikom v sobo. Zdaj na oddelek ne more nihče brez spremstva. »Dovoljujemo enega do največ dveh obiskovalcev dnevno, razen v posebej obravnavanih primerih. Ljudje to razumejo, saj je navsezadnje to v korist bolnika,« omeni nova pravila zdravnik.

Levkemija je ozdravljiva bolezen

Na kliničnem oddelku za hematologijo letno opravijo od 110 do 120 presaditev krvotvornih matičnih celic, v zadnjih letih se dviguje tudi starostna meja za presaditve, tako da zdaj ni več nobena posebnost, če se za takšen poseg odločijo pri 70 let staremu pacientu ali celo pri starejših, če so v dobri kondiciji.

Tudi mreža darovalcev je večja, tako da jim uspe najti darovalce »kostnega mozga« že za okoli 80 odstotkov pacientov. Za primerjavo: pred desetimi leti so našli ustreznega darovalca le za 30 do 40 odstotkov bolnikov. Tudi za tiste, ki jim darovalca ne najdejo, se je začel uveljavljati drug tip transplantacij. Gre za haploidentično transplantacijo, ko je ujemanje v skladnosti antigenskega sistema le polovično.

Medicina tudi na področju hematologije izredno hitro napreduje, saj je bolnikov s krvnimi boleznimi vse več tudi med starejšimi bolniki, pri katerih je zdravljenje v prvi vrsti večinoma zgolj podporno (simptomatsko). Krvne bolezni so bolezni predvsem starejših (zato je bolnikov vse več) in neredko le-ti po zdravljenjih prihajajo nazaj v bolnišnico zaradi pljučnic in okužb. Ker posebnega oddelka zanje nimajo, jih morajo namestiti na druge interne klinike, zato si, kot pravi prof. dr. Samo Zver, v prihodnje želijo tudi dislociran oddelek za te bolnike. Ob staranju prebivalstva je vse pogostejši tudi mielodisplastični sindrom, laično razloženo gre za sinonim za staranje kostnega mozga. V celem spektru zdravljenja hematoloških obolenj je še kako pomembna tudi dnevna bolnišnica, kjer omogočajo ambulantno zdravljenje številnim pacientom in seveda prenapolnjene hematološke ambulante.

Manjše želje so seveda še, a največja se jim je vendarle izpolnila. Dobili so nov oddelek, ki jim ga zavidajo tudi zdravniki iz Zagreba, ki so jih pred kratkim obiskali. »Rad bi se zahvalil vsem, tudi novinarjem, ki ste nam s tem, ko ste v javnosti predstavili problem bolnikov, pomagali zagotovitvi nove prostore. Narejeno je bilo veliko delo. Grenek priokus pa bo ostal. Zato ker je vse skupaj trajalo toliko časa… Podobna zgodba zdaj čaka še urgenco in iskreno upam, da se bo tudi tista končala tako, kot se je naša,« še zaključi prof. dr. Samo Zver.