Odgovor je morda najlaže ponazoriti s prispodobo direktorja javne zdravstvene zavarovalnice. Dejstvo je, da denarja v zdravstveni blagajni kronično primanjkuje in ko je tako, se začno svinje pri koritu tepsti, je navrgel Samo Fakin. Prav to se, kot kaže, dogaja v tem trenutku, ko bi nekateri želeli postrgati in si razdeliti še zadnje ostanke iz izpraznjenega korita.
Nekdaj uspešno slovensko javno zdravstvo, ki so ga občudovali in se po njem zgledovali tudi tujci, razpada po koščkih. Lobijev, ki vlečejo vsak v svojo stran, je več, najbolj pomembni pa so trije: na eni strani zavarovalniški, na drugi zdravniški in na tretji gradbeni. Podroben pogled v drobovje zdravstvenega organizma kaže, da se za navidezno anarhijo v zdravstvu skrivajo ravno interesi po čim večji privatizaciji in zaslužkih posameznikov. Najbolj jim diši tisto, kar v zdravstvu še prinaša dobiček, tisto, kar ga ne, pa bi prepustili državi.
Na vse pasti, v katere smo se že ali pa se še kanimo ujeti, opozarjajo le še redki, toda še te večinoma preglasijo neoliberalistična razmišljanja, ki v ospredje postavljajo le še dobiček in kapital, medtem ko bolnik postaja zgolj še nadležen strošek.
Vsak bi pobiral le smetano
Nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber svari, da se v zdravstvu že nekaj časa izvaja prikrita privatizacija: »V ospredju je pobiranje smetane. Večinoma vlada interes za storitve, ki imajo jasno opredeljen začetek in konec, ki so kratkotrajne in so vsaj relativno preplačane. Sem spadajo določene operacije, srčne in žilne preiskave, preiskave z dragimi napravami (na primer magnetno resonanco) in tako dalje. V zobozdravstvu je takih posegov cela vrsta, ne pa vsi. Zasebnik bo raje zdravil bolni zob. Nikakor pa zasebniki ne marajo preventive in bolezni z neugodno napovedjo ali številnimi zapleti. Take bolnike prepuščajo javnemu zdravstvu.«
Na to, da komercializacija in privatizacija zdravstva odpirata vrata korupciji in krepko načenjata javno zdravstvo, že vrsto let opozarja tudi Julijana Bizjak Mlakar, predsednica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, ki šteje 75.000 članov.
Začelo se je z velikodušnim podeljevanjem koncesij (najbolj radodarno jih je podeljeval nekdanji zdravstveni minister Andrej Bručan), ki so v slovenski zdravstveni prostor vnesle zmedo. Tisti, ki jih podpirajo, zdaj trdijo, da bi se naš sistem brez njih že davno sesul, vendar s konkretnimi podatki, zakaj bi se to zgodilo, ne postrežejo, žugajo le s posledičnim podaljševanjem čakalnih vrst. Kako in zakaj se te v resnici podaljšujejo, smo na nekaterih primerih, ki jih je odkrila tudi protikorupcijska komisija, dobro videli.
»Dopuščanje zdravnikov dvoživk omogoča korupcijo v zdravstvu, preskakovanje čakalnih vrst iz nezdravstvenih razlogov, zlorabo javnih sredstev, zlorabo pacientov in časa v javni službi. Zdravniki počivajo v javni službi, da lahko služijo še popoldne, ustvarjajo umetne čakalne vrste, preusmerjajo paciente v zasebne popoldanske ambulante, kjer morajo pacienti plačevati za zdravstveno storitev, manj premožni pacienti so slabše obravnavani in podobno. Zato je treba dvoživke v javnih zavodih in pri koncesionarjih nemudoma prepovedati, sicer bodo sesule zdravstveni sistem,« pravi Bizjak-Mlakarjeva in dodaja, naj se zdravniki tako kot na primer v Kanadi, kjer imajo najbolj urejen javni zdravstveni sistem, odločijo, ali bodo delali le v javnem zdravstvu ali pa le zunaj njega.
Tisti, ki se zavzemajo za ohranitev javnega zdravstva, svarijo pred posledicami zasebnega. Med njimi je dr. Dušan Keber, ki pravi: »Če je zdravstvena dejavnost zasebna, lahko postane izvor velikega bogatenja zasebnih zdravnikov, proizvajalcev in zavarovalnic. Moj prijatelj iz Kanade si je na Floridi zlomil nogo in ker njegovo kanadsko obvezno zavarovanje, podobno kot naše, pokriva zdravljenje nujnih stanj v tuji državi, se je zatekel v lokalno bolnišnico, ki mu jo je priporočil taksist. Vstavili so mu umetni kolk in ga po treh dneh odpustili v najbližji hotel. Operiral ga je neki »zvezdniški« kirurg in račun za to je znašal več kot dvesto tisoč dolarjev!
Zagovorniki zasebništva v zdravstvu zavajajo javnost s trditvami o večji kakovosti in učinkovitosti zasebnega zdravstvenega sistema. Dokazov za te trditve ni. Pač pa obstajajo obratni podatki. V Avstraliji so se pred kakimi petnajstimi leti, v obdobju konservativne vlade, odločili za privatizacijo večjega števila bolnišnic, ki jih je še naprej plačevalo javno zavarovanje. Nekaj let kasneje je analiza pokazala, da so se storitve v teh bolnišnicah podražile za 10 do 20 odstotkov, kakovost pa je ostala približno na enaki ravni, nikakor pa se ni povečala. Mednarodna študija, ki je potekala tudi v Sloveniji, je pokazala, da so naše ambulante v osnovnem zdravstvu kakovostnejše od ambulant osmih drugih držav EU in da so v Sloveniji javne ambulante kakovostnejše od koncesionarskih.«
Kdo vse so strici iz ozadja?
A težnje po privatizaciji in odtujitvi zdravega jedra zdravstva ne prihajajo le iz vrst nekaterih zdravnikov, temveč kaotično stanje ustreza tudi drugim lobijem, do česar je v zadnjem poročilu končno prišla tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK).
A zgodilo se ni nič, se čudi naša sogovornica: »Gre za investicijski, farmacevtski, zavarovalniški, zdravniški, lekarniški, gradbeni in za druge lobije, ki so, kar posredno kaže vsebina zakonskih predpisov, nedvomno tesno povezani z uradniki na ministrstvih in s politiki, ki zakonske in podzakonske predpise ter javne razpise pripravljajo v škodo zdravja prebivalstva in v škodo javnih sredstev. Gre za povezave lobijev z nekaterimi politiki, ki verjetno v zameno za osebne koristi spravljajo škodljive predpise skozi vladno in parlamentarno proceduro. Zadnje čase opažamo povezovanje nekaterih lobijev, ki skušajo s skupnimi pritiski na zdravstveno politiko izsiliti določene koristi zase.
Sprenevedajo se tisti, ki pravijo, da so strici iz ozadja in lobiji neznani. Slediti je treba pripravljavcem škodljivih zakonskih in podzakonskih predpisov, denarju in premoženju funkcionarjev ter javnih uslužbencev doma in v tujini, nespodobno visokim cenam in dobičkom, ustvarjenim na račun javnega zdravstvenega denarja, odlivom zdravstvenega denarja v zasebne žepe, podcenjenim nakupom državnega in občinskega premoženja, pa bodo vsi strici iz ozadja in lobiji razkriti. Potrebno je tudi identificirati in iz javnega zdravstvenega sektorja izločiti vse nosilce odločitev v zdravstvu, ki so zaradi mešanja javnega in zasebnega v konfliktu interesov, zaradi česar ne morejo ustrezno delovati za javni interes. To so pijavke, ki se zažirajo v javno zdravstvo in ga sesuvajo.«
Bizjak-Mlakarjeva opozarja, da je na področju zdravstva že desetletje opaziti velik apetit po zemljiščih ob bolnišnicah za gradnjo garažnih hiš, ki bi omogočale znatne zaslužke na račun bolnikov v bolnišnicah in njihovih obiskovalcev. »Prav tako so opazni apetiti po zdravstvenih domovih in bolnišničnih stavbah na elitnih lokacijah, kot na primer Železničarski zdravstveni dom, tri bolnišnice v Ljubljani, ki jih je želel pred leti prodati nekdanji minister Borut Miklavčič… Na pokvarjenost dela državnega vrha zadnjih dvajsetih let kaže dejstvo, da naj bi država Slovenija po podatkih ameriškega raziskovalca J. S. Henryja poslovala s podjetji, ki imajo sedež v davčnih oazah. S 'poštnim nabiralnikom' iz Liechtensteina, to je z družbo Mabra inženiring, d.o.o. z neznanimi lastniki, je pogodbo o zamenjavi stavbe Inštituta za varovanje zdravja na elitni lokaciji v Ljubljani podpisal taisti nekdanji zdravstveni minister Borut Miklavčič,« opozarja predsednica gibanja za ohranitev javnega zdravstva.
Zdravstveni dobičkarji na jahtah
O tem, kdo vse in kako služi na račun zdravstva, govori tudi poročilo KPK o korupciji. Eno od poglavij tega poročila je, kot je nedavno v kolumni v Sobotni prilogi Dela opozoril prof. dr. Alojz Ihan, presenetljivo ostalo precej prezrto. Gre za zadnji del poročila KPK, ki analizira 7,3 milijarde evrov javnih sredstev, ki so jih v obdobju od 2002 do 2014 dobili zdravstveni posredniki. Med njimi prevladuje devet podjetij, ki so od tega kupa denarja prejela kar 5,2 milijarde evrov (71 odstotkov vsega), med njimi dve podjetji 50 odstotkov vsega. KPK ugotavlja, da so si prevladujoči dobavitelji ustvarili dogovorni monopol (oligopol), ki bistveno vpliva na precenjenost stroškov v zdravstvu. Zgodovina slovenskega zdravstvenega posredništva je, kot navaja Ihan, tipična zgodba tranzicijskega razdeljevanja interesov, ki se v slovenskih razmerah zacementirajo in monopolizirajo takoj, ko začnejo delovati političnogospodarska omrežja. V resnici prevladuje monopol enih in istih, ki so v bolnišnice vstopili s kapitalizmom.
»Le takratni direktorji bolnišnic vedo, zakaj so enostavna dela in opravila nekdanjih skladiščnikov spremenili v sanjske biznise 'outsorsanih' gospodov posrednikov, ki so v bolnišnico pripeljali isti tovornjak epruvet, le da so nenadoma postale trikrat ali petkrat precenjene, kar je gospode skladiščnike v hipu spremenilo v gospodarje jadranskih jaht in vil. Sploh, ker so bili k poslu pripuščeni samo točno določeni in bognedaj kdo drug.«
Zdravstveni posredniki imajo v tako kaotičnem in nelogičnem sistemu lahko delo in neizmerne dobičke, tak nategovalski sistem, kot ga poimenuje dr. Ihan, pa ustvarja deviacije. Namesto da bi si vsi v javnem zdravstvu prizadevali za čiste račune in usmerjanje stroke tja, kjer so potrebe ljudi, se bolnišnice 'podjetniško' odločajo delati predvsem tisto, kar se zaradi računovodskih napak neinformiranega ZZZS najbolj splača.
Kakor koli obračamo, je dejstvo, kot ugotavlja dr. Dušan Keber, da je zdravstvo v tem hipu kot ožeta limona. O tem, kje in na kakšen način se da še kaj prihraniti z bolj urejenim in preglednim sistemom, ne pa na račun že tako osiromašenega prebivalstva, pa naslednjič.
