Če mi vzamete zaslon, bom samo še razvalina

V stalnem stiku z okolico

Vsak dan smo priključeni na internet, naj bo to prek elektronske pošte, portalov z videovsebinami, družabnih omrežij, kot so Facebook, Twitter, Instagram, s pregledovanjem novic in iskanjem informacij, prek forumov. Kadarkoli in kjerkoli je vsaj mobilni signal, lahko naložimo na splet fotografijo eksotične plaže, na kateri se široko smejimo, vrhunsko pripravljene jedi, v katero bomo pravkar ugriznili, skodelice kave, ki jo bomo izpili na dušek, divje zabave, na kateri poziramo fotografu, ki iz nas naredi zvezdo za en »všeček«. Tako zelo postajamo obremenjeni z objavljanjem svojih »dosežkov« in z željo, da svojim facebookovskim prijateljem sporočimo, da smo srečni in se imamo dobro, da se zdi, kot da nihče ni več žalosten. Koliko ljudi objavi lastno sliko osamljenega obraza? Vsi »sebki«, kot popularno imenujemo telefonski avtoportret, so obrazi srečnih in zadovoljnih. Koliko ljudi razkrije, da so se pravkar zjokali, ker so bili že tisočič tako ali drugače zavrnjeni, da imajo preprosto težko, dolgočasno življenje in da životarijo skozi vsakdan. Družabna omrežja se zdijo kot pobeg iz resničnega življenja, ki zna biti tudi kruto, boleče in trpeče. Z vsem tem pa se današnji človek kot da ne zna več soočiti. In se skrije v množici srečnih obrazov na računalniškem zaslonu.

Pred kratkim se s prijateljem, ki je študent, pogovarjava o facebooku in nenehni potrebi ljudi, da so »všečkani«. Zaveda se, da četudi gre pri družabnem omrežju za komunikacijo, je to vendarle komunikacija na daljavo, ki ni enako kakovostna kot pogovor v živo, a je vseeno redni uporabnik tovrstnih omrežij. Facebook uporablja šest let, v srednji šoli je spletne klepetalnike, elektronska pošta pa je v sodobnem svetu tako ali tako obvezna, pove. »Danes je dosti lažje živeti s profilom na družabnem omrežju kot brez njega. Večina sovrstnikov je priklopljenih nanj in dosti pogovorov poteka preko njega. Pomemben je tudi iz šolske perspektive, saj se ustvarjajo skupine šolarjev, ki so skupaj v letnikih ali na šolah in preko katerih se izmenjujejo različne informacije. A večina nas je na družabnih omrežjih zaradi odvisnosti po nenehnem stiku z okolico. Stalno dobivamo informacije o dogajanju okoli nas, poleg tega lahko drugim sporočamo, kaj se dogaja v našem življenju,« pojasni.

Ko razvijava najin pogovor v živo, ponosno pove, da se je za štirinajst dni odklopil od facebooka, a več da ni šlo. »Začetek je bil težak. Navajen si, da stalno tipkaš na računalnik in si v stiku z drugimi. Ko enkrat to mine, potem je življenje lepo. Zjutraj ni več tvoja prioriteta prižgati računalnik, več časa preživiš sam s sabo. Saj ne zamudiš veliko. Ko se enkrat navadiš, da nisi stalno obdan z informacijami, potem se da realno življenje živeti normalno. Najboljša so tako ali tako druženja v živo, kjer ti ni treba nekomu poslati smeška, da bi ta vedel, da se smejiš,« pove in na vprašanje, zakaj se je ponovno priklopil na facebook, kratko odvrne, fakulteta in družba. Vsi njegovi prijatelji so namreč priklopljeni. A ne gre le za prijatelje, tudi spoznavanje ljudi, celo nasprotnega spola, poteka najprej preko družabnih omrežij.

Globoko se zamislim, ali sva z istega planeta ali vsaj ista vrsta, nenazadnje med nama ni niti deset let razlike. »Ko srečaš neko osebo, se z njo spoprijateljiš preko facebooka, šele nato pridejo na vrsto dejanska srečanja v živo (temu smo nekoč rekli zmenki, op. avt.). Tu pa pride včasih do kakšnih presenečenj, saj so lahko srečanja v živo bolj dolgočasna kot pogovori preko facebooka. Pri srečanju v živo je komunikacija kompleksnejša in včasih ne najdeš skupnih točk, čeprav je bilo prej preko omrežja vse okej.«

Fantomske bolečine

Nemški tednik Stern je objavil članek z naslovom Endlich off (Končno izklopljeni), v katerem novinarka Frauke Hunfeld opisuje družbeni poskus, ki so ga izvedli v severni Kaliforniji in za katerega se je v taboru za štiri dni zbralo 300 moških in žensk, starih med 25 in 45 let, katerih normalno življenje je sestavljeno iz šestnajstih ur (ali še več) na dan tipkanja po tipkovnici, pred ekranom, kjer jedo, klepetajo, se ljubijo, smejijo, delajo, služijo denar in ga zapravljajo. Tako so udeleženci tabora pripovedovali, kako osamljeni so, čeprav so ves čas povezani z drugimi. Neka ženska je povedala, da ko ne zdrži več v osamljenosti, spremeni datum svojega rojstnega dne in se veseli, ko ji navidezni prijatelji čestitajo ali »všečkajo« njeno stanje, čeprav ne opazijo, da ima rojstni dan tudi po štirikrat na leto. Nato so v taboru uvedli neke vrste šov talentov, v katerem se je vsakdo, ki je kaj znal, predstavil. A marsikateri udeleženec je ostal žalosten, ker ni znal pokazati ničesar, niti zrecitirati pesmice.

Dva dni po prihodu so prvi udeleženci odpotovali, češ da tega preprosto nočejo. Drugi so se izgovarjali, da potrebujejo topel tuš, tretji, da sta krivi hrana in alergija, četrti, da so igre in ves ta analogni čvek neumni. Spet eden je moral delati, drugemu tabor ni bil v veselje, nihče pa ni priznal, da preprosto ni mogel zdržati brez svojega zaslona. Veliko jih je govorilo o fantomski bolečini. Slišali so zvonjenje, občutili vibriranje in se ponoči zbujali iz sanj od tistega nežnega opozorila, ki opominja na novo prispelo elektronsko pismo. A to so bile le sanje. Neka udeleženka je povedala, da se mora ponovno naučiti govoriti stavke, v katerih bo več kot 160 znakov, neki moški pa, da si je kot otrok vedno želel pobarvati lase na vijolično, sedaj pa je ugotovil, da je sicer zelo uspešen, a da kmalu ne bo imel več dovolj las, ki bi jih lahko pobarval.

Moderni invalidi

Takšne zgodbe niso v novi digitalni družbi nič posebnega, še več, postajajo vse bolj običajne in lahko vodijo tudi v zasvojenost. Eden redkih Slovencev, če ne edini, ki se ukvarja z zasvojenostjo od spleta in njegovih vsebin, je Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica. »Ko delamo na računalniku, se v možganih odvija proces, ki telesu ni nevaren. Telo in možgani se pri tem utrudijo in človeka opozorijo, naj odneha in gre stran od tega medija. Ko pa smo na računalniku za zabavo, na igricah, facebooku, ki te pogoltnejo in vodijo, takrat se začne v možganih odvijati proces, ki telesu ni prijazen. Ko se to ponavlja iz dneva v dan, iz leta v leto, se pretirana uporaba računalnika in nove tehnologije za tolaženje nakopiči in pride do bolezenskega stanja, zasvojenosti. Človek opušča stvari, ki jih je rad počel, površno opravlja svoje obveznosti, izgubi nadzor nad financami in nad lastno voljo. To so ljudje, ki so na spletu zelo aktivni, kot osebnosti pa razpadajo. Ko komunicirajo na daljavo, so zelo živi in prisotni, ko pa so odklopljeni in jim vir za življenje usahne, se vržejo v pasivnost. Ko so zasvojeni, niso sposobni niti osnovnih opravil v življenju, kot je za seboj potegniti vodo v stranišču, opuščajo osebno higieno, redno prehranjevanje,« pojasni Kramli, kam vodi nekemična zasvojenost, za katero pravi, da bi jo morali spoznati za enakovredno kemični. Abstinenčna kriza pri obeh je namreč podobna, znanstveno pa je dokazano, da nekemična zasvojenost (uporaba nove tehnologije) enako poškoduje možgane kot kemična (prepovedane droge). Kakšni so bili torej najhujši primeri, s katerimi se je soočil kot terapevt? »Nesposobnost izločanja urina, agresija, pretepanje lastnih staršev, igranje iger preko spleta, ko gre za skoraj trimilijonsko zadolženost. Imamo šestnajstletnico, ki je tako močno zasvojena s komunikacijo na daljavo, da je starša nista sposobna obvladati. Iščeta pomoč in trkata od vrat do vrat, a je dekle še tako pri močeh, da ko gre k terapevtu, tam odigra vlogo pridne deklice, ko pa vstopi v družinsko življenje, postane pravi diktator, če ne dobi v roke telefona. Tem staršem nihče ne verjame, da jih fizično maltretira. Ko so ji omejili stik s telefonom, jih je prijavila, da zganjajo nad njo nasilje, in so se morali zagovarjati.«

Kramli predvideva, da je pri nas zasvojenih nekaj tisoč ljudi. Čeprav se zdi, da je v primerjavi s tujino slika pri nas še kar dobra, pa taka opažanja terapevt zavrača. »Glede na število prebivalstva si upam trditi, da imamo več zasvojenih kot v ZDA, kjer temu posvečajo več medijskega prostora, šolskih dejavnosti, več je usposabljanja in opozarjanja. Ogromno je literature in ambulant strokovnjakov, ki delajo na tem področju. Pri nas bi se morale vse šolske svetovalne službe izobraziti tudi na tem področju, že vzgojitelji v vrtcu.«

Uporaba zmogljivih telefonov, komunikacije na daljavo, družabna omrežja postajajo danes najpogostejša sredstva zasvojenosti pri mladih. Kramli pomenljivo pripomni, da ga ne skrbi toliko visoka stopnja brezposelnosti, ampak vse večji del družbe, ki očitno ne bo sposoben delati osem ur na dan. »Tisti, ki bodo novo tehnologijo uporabljali koristno, bodo napredovali, druge bo pogubila. Taki ljudje bodo postali invalidi, psihični in fizični. Imamo konkretne primere iz ambulante, ko ljudje kričijo in norijo, da je njihovo življenje prazno in nima nobenega smisla, če jim odvzameš telefon. Niso sposobni potovati in opazovati narave okoli sebe. Njihov fokus je v zaslonu. Ko imamo tako ozko usmerjene ljudi, imamo vedno več avtistov, bulimije, anoreksije. Osnovni razvoj človeka še vedno poteka preko čutil, s katerimi človek počasi usposablja odnos do sebe in sveta. Sedaj pa imamo že triletnike, ki jim je v roke vržen telefon, igralna konzola, njihov osnovi razvoj pa je prevpit z novo tehnologijo. Srednješolci danes množično odgovarjajo, da bi radi postali poklicni igralci pokra, tekmovalci na spletu. Njihovi vizija in cilji usahnejo, vemo pa, da kjer so načrti in vizija, tam se lahko preteklost in sedanjost izboljšata, kjer tega ni, človek nazaduje.«

Virtualno življenje ne more nadomestiti resničnega. A vse pogosteje je opaziti, da tudi številni partnerski odnosi potekajo preko družabnega omrežja. »Počasi se čustva nadomeščajo preko spleta, vse manj je romantičnih trenutkov. Živost spleta je neverjetna,« še pravi Kramli. Da, tako neverjetna, da so stvari v resničnosti pogosto manj privlačne kot preko zaslona. Kot je zapisala novinarka Hunfeldova, smo prva generacija, ki je prav vse, kar obstaja, najprej videla na zaslonih.