Brez kruha lahko, brez telefona nikakor

Uporaben kot švicarski vojaški nož

Naši pametni telefoni se lahko po različnih možnostih uporabe primerjajo s slovitim švicarskim vojaškim nožem. Služijo nam za slovar, kalkulator, spletni brskalnik, za elektronsko pošto, kot koledar za zmenke, diktafon, napovednik vremena, uglaševalnik kitare, GPS, za twitter, posodabljanje facebooka, kot baterijska svetilka, igranje šaha ali kart in še marsikaj. Zmorejo več opravil kot najnaprednejši računalniki izpred tridesetih let.

Uporabljamo jih ves čas. Ko hodimo po cesti, pišemo sporočila (SMS), preverjamo elektronsko pošto, medtem ko stojimo v vrsti, med kosilom s prijateljem pa na facboooku spremljamo, kaj počnejo drugi naši prijatelji.

Toda, opozarjajo v Guardianu, v vsem tem je tudi kaplja pelina. Čeprav smo prepričani, da sočasno delamo več stvari, je to gromozanska iluzija. Nevrolog Earl Miller namreč poudarja, da naši možgani niso narejeni za dobro opravljanje več nalog hkrati. Ko mislimo, da delamo več nalog sočasno, v resnici le zelo hitro preskakujemo z ene na drugo. Če ponazorimo z žongliranjem, takrat ko mislimo, da delamo več stvari naenkrat, nimamo v zraku več žog kot izurjen žongler. Bolj smo podobni amaterskemu metalcu krožnikov, ko mrzlično preklapljamo z ene naloge na drugo in nas hkrati hudo skrbi, da nam bo vsak trenutek kaj padlo na tla. Čeprav smo prepričani, da smo naredili veliko, je ironično, da nas opravljanje več nalog hkrati naredi manj učinkovite.

Vpliv okolja na razvoj možganov

Človeški možgani so zelo zmogljivi, vendar imajo omejeno sposobnost procesiranja informacij, potrjuje dr. Simon Brezovar, nevropsiholog z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. »Zato je 'nevarnost' za prezasičenost z dražljaji vselej prisotna. V zadnjih nekaj tisoč letih se naši možgani niso kaj bistveno spremenili, se pa vsekakor v zadnjem času bliskovito spreminja okolje, s katerim so možgani v nenehni interakciji. Danes zares živimo v svetu, ko se dnevno proizvede toliko informacij, kot se jih prej ni v več stoletjih.«

Je po dosedanjih spoznanjih že možno govoriti o tem, da bi lahko nastale nove možganske celice?

»Prav vsaki možgani se razvijajo drugače in možgani današnje generacije niso enaki kot možgani prejšnje generacije. Informacije iz okolja določajo, na kakšen način se bodo nevroni povezali med seboj. V tem smislu lahko govorimo tudi o novih oblikah razvoja možganov. Vendar tega ne smemo vzeti preveč dobesedno. Gre za povsem enake živčne celice, kakršne sestavljajo naše možgane že več tisočletij, zato o evolucijsko novih možganih, ki jih je izoblikovala moderna tehnologija, seveda ne moremo govoriti,« pojasni Simon Brezovar. Nevroznanstvenikom, pa tudi vsem staršem, je že dolgo časa znano, da so možgani majhnih otrok najbolj dojemljivi praktično za vse stvari. Tako se lahko hitro zgodi, da bodo svoje starše poučevali, kako se kakšna naprava uporablja, dedkom in babicam pa se vsa ta čudesa sploh zdijo kot z drugega planeta.

»Možgani današnjih otrok odraščajo v povsem drugačnem okolju kot možgani otrok pred denimo tisoč leti. In iz tega vidika so drugačni. Vendar bi se otrok izpred tisoč let ob enakih pogojih kot današnji prav tako dobro priučil rokovanja z moderno tehnologijo,« dodaja in še pojasni, da se vsi razlogi za povečanje inteligenčnega kvocienta (temu pravijo Flynnov učinek), ki ga zaznavamo v zadnjem stoletju, pripisujejo okoljskim dejavnikom.

Gledamo navzdol, ne več v oči

Težko je napovedati, kaj bo uporaba sodobnih komunikacijskih tehnologij dolgoročno prinesla človeštvu, še zlasti kar zadeva medosebne odnose. Vsakomur je jasno, da se ti spreminjajo, da je stikov »iz oči v oči« vse manj, saj se je pogled preusmeril navzdol – v prenosni telefon.

Sociologinja dr. Metka Kuhar, docentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je že pred nekaj leti v eni od raziskav ugotavljala, da možnost nenehne dosegljivosti praktično za vsakogar in povsod odpira pomembno vprašanje učinkovanja mobilnih telefonov. »Če nekdo sprejme klic, potem je hkrati na dveh različnih krajih: v fizični situaciji tik pred klicem in v virtualnem svetu sogovorca, ki se odpira s telefonskim pogovorom, torej v neke vrste shizofreni situaciji, pri čemer moramo usklajevati dve realnosti hkrati. Mobilni telefon zahteva, da se prejemnik klica v hipu prilagodi novi situaciji. Ko se pogovarja po telefonu, mora hkrati paziti, da je njegova neverbalna komunikacija v skladu s situacijo, ki ga obdaja.« Tako vsak klic od nas zahteva kameleonsko prilagajanje: tudi če smo v nekem trenutku zasedeni s pogovorom, nas klic na drugi strani odvrne od prejšnjega pogovora.

Po mnenju dr. Metke Kuhar pa v primerjavi s stacionarnimi telefoni mobilni telefoni večjemu deležu vprašanih ne prinašajo izboljšanja medsebojnih odnosov. »Mobilni telefoni imajo prednost zaradi številnih dodatnih funkcij. V prihodnosti se bo obseg teh funkcij in tehnoloških inovacij še razširjal, tako da bodo najverjetneje še pomembnejši del vsakdanjika, odnosov in sebstva ter bodo koreniteje spreminjali vse troje,« je napovedala dr. Kuharjeva.

Mobilnik posega v intimni prostor

S tem da je mobilna revolucija spremenila marsikatero naše življenjsko področje, vključno z intimnimi odnosi, soglaša psihoterapevt Miha Štrukelj. »Z dostopom do neomejenega vira informacij na internetu imamo stalno na voljo praktično ves svet. Naša odločitev je, kaj bomo s tem naredili – ali bomo skušali dobiti vse in s tem postali zasičeni ali pa bomo informacije skrbno zbirali in s tem tudi poskrbeli zase. Telefon je postal podaljšek našega telesa, saj ga jemljemo praktično kamor koli. Z njim smo v stiku z zunanjim svetom in s tem dopuščamo, da posega v naš intimni prostor. Tudi s tem motimo svoje intimne odnose z družino in prijatelji. Sodeč po raziskavah mobilnih telefonov ne izklapljamo niti ob pomembnih pogovorih, sestankih ali celo med spolnostjo. Večkrat si tudi ob srečanjih z drugimi ljudmi privoščimo, da malo pokukamo na telefon, opravimo klic ali na hitro nekaj odpišemo. Raziskave kažejo, da je sogovorniku že sama prisotnost mobilne naprave ovira za vzpostavitev globljega stika in da so s tem ogroženi zaupanje, intimnost in empatija. Predvsem pa s tem motimo stik samim s seboj, ki je morda še najpomembnejši.«

Izpostavi še en vidik: po eni strani imamo veliko več možnosti »instantnega komuniciranja« in smo z določeno osebo lahko skoraj v nenehnem stiku. Po drugi strani pa nam manjka stik, ki se vzpostavi v komunikaciji na štiri oči. »In to ne zgolj s še drugimi tremi čutili (tip, okus, voh), ampak tudi s celim svojim bitjem, česar se lahko niti ne zavedamo. Tega nam tehnologija za zdaj ne omogoča.«

Od vsakega posameznika je torej odvisno, kako se bo znal spoprijeti z informacijsko prezasičenostjo ali kot pravi strokovnjak za možgane dr. Simon Brezovar: »Vselej si jo lahko zavestno in svobodno omejimo ali pa pademo v njen vrtinec in se informacijsko prezasičimo. Za takšne so že iznašli orodja, s katerimi si lahko zaklenemo aplikacije, ki najpogosteje odvračajo našo pozornost.«