Trst je danes nekaj povsem drugega. Neko drugo in drugačno mesto. Ali pa ga, vsaj mi starejši, vidimo drugače. Trst je za nas po petindvajsetih letih, morda celo po tridesetih, kar nismo zašli tja, zdaj lepo, v avstro-ogrsko prevleko oblečeno obmorsko mesto. Kot nalašč za sprehod, za potepanje po številnih, ob obalo naslonjenih trgih, za ogled veličastnih palač, za posedanje po številnih majhnih barčkih in gostilnicah, za uživanje ob značilnem in še vedno dobrem macchiatu. Pa za občudovanje številne mladeži, ki se je tisti dan, ko smo se sami potepali po tržaških ulicah, glasno podila po mestu, očitno pripeljana iz kakšnega drugega kraja na morda čisto navadno šolsko ekskurzijo.

Še promet ni več divji

V tem, za nas povsem novem Trstu, kjer tudi promet ni več neznosno divji, ampak vljudno upoštevajoč drugega in primerno počasen, tudi nekoč tako znameniti trg ob magičnem Ponte rossu ali po naše Rdečem mostu, dobi povsem drugačno podobo. Zdaj je prazen, le nekaj stojnic z zelenjavo in sadjem je našlo prostor na njem. In čisto navaden, majhen, silno majhen je ta Ponte rosso. Zraven je še vedno menjalnica, kjer ponosno pozlačeno piše Cambio valuto, nekoč tako oblegani Bolaffio, kjer smo v trumah hoteli čim prej naše dinarje, morda marke ali pa celo kakšne forinte zamenjati v vsemogočne lire, ki so nam odprle pot v vse trgovine in v socialistični "šoping".

Tudi ne prav močno oddaljena Coin in Upim v sosednji ulici sta obdržala nekdanjo podobo. Zunaj in znotraj. Kot da se ni nič spremenilo. Povsem dobro sem se po vseh teh letih, celo desetletjih znašel v tistih dveh, treh nadstropjih. A brez kakršnekoli koli nervoze. Bila je velika razlika. Zdaj nisem prišel kupovat, zdaj sem prišel na oglede. In za to sta dva močna razloga. Trst zdaj ni več naša nakupovalna meka, kamor smo se posebno ob prazničnih, dela prostih dneh, ki pa jih v Italiji niso imeli, trumoma valili, Trst je umirjeno mesto. In drugič - zdaj dobimo vse pred svojim nosom doma. Pa še nekaj. Nekoč smo imeli veliko denarja, da smo lahko zapravljali čez mejo, celo kakšno nepotrebno neumnost smo zaradi lakote po izdelkih, ki jih znotraj naših socialističnih meja nismo imeli, po nemarnem kar kupili. Zdaj pa imamo doma vse, razen denarja!

Kavbojke, majice, spodnjice…

Takrat pa je bilo vse drugače. Takrat smo imeli rdeč potni list, ki nam je odpiral vrata po vsem svetu. Če si seveda uspešno prebrodil mejo, policiste in carino. Nakupi v tujini, ne le v Trstu, so bili pravi projekt, takrat smo temu rekli podvig. Ta boj se je začel že nekaj pred Sežano, kjer se je promet navadno zgostil in se potem kot počasna kača vil proti mejnemu prehodu na Fernetičih. Uro, dve, saj ni važno. In ves ta čas smo porabili zelo ustvarjalno - iskali smo primeren prostor, kamor smo dali denar, ki ni bil v skladu z dovoljenim odnosom v tujino. Premetavali smo ga iz enega v drugi žep, v nogavice smo ga tlačili, še kam drugam v prepričanju, da ga tam carinik ne bo našel. Navadno ga niti ni, pa čeprav je te naše "finte" zagotovo poznal. A to je bila nekakšna igra.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)