Globoko pod površjem Zemlje so ameriški znanstveniki odkrili nekaj, kar bi lahko spremenilo naše razumevanje modrega planeta, še posebej pa principa kroženja vode. Odkrili so namreč ogromen rezervoar vode, ujet 700 kilometrov pod površjem. Ne gre za podzemno morje v klasičnem pomenu besede, temveč za vodo, kemično vezano v modrikastem mineralu, ki bi je po prostornini lahko bilo trikrat več kot v vseh oceanih na površju skupaj.
To prelomno odkritje, objavljeno v prestižni znanstveni reviji Science, postavlja pod vprašaj uveljavljene teorije o kroženju vode in ponuja nov vpogled v nastanek našega planeta in geološke procese, ki nenehno oblikujejo njegovo površje. Raziskava, ki sta jo vodila geofizik Steven D. Jacobsen z Univerze Northwestern in seizmolog Brandon Schmandt z Univerze v Novi Mehiki, nakazuje, da voda na Zemljo morda ni prišla izključno z ledenimi kometi iz vesolja, kot je veljalo doslej, temveč se je postopoma izločala iz globin planeta.
Razumevanje cikla
»To je dokaz, da smo končno našli sledi o globalnem kroženju vode, ki zajema celoten planet,« je v izjavi za medije nedavno pojasnjeval Jacobsen. »Naše razumevanje vodnega cikla se je doslej omejevalo predvsem na dogajanje na površju. Zdaj vemo, da sega veliko globlje, v Zemljin plašč.«
Znanstveniki so do osupljivega odkritja prišli z obsežno mrežo več kot 2000 seizmografov, postavljenih po vseh Združenih državah Amerike. Z analizo seizmičnih valov več kot 500 potresov so opazili, da se je hitrost valov upočasnila, ko so potovali skozi določeno plast Zemljinega plašča, znano kot prehodna cona. Ta se nahaja med 410 in 660 kilometri globine in jo zaznamujejo ekstremni tlak in visoke temperature.
Upočasnitev seizmičnih valov je bila ključni namig. V laboratorijskih poskusih je Jacobsen s sodelavci simuliral razmere v prehodni coni in ugotovil, da se valovi tako obnašajo ob prisotnosti vode v mineralih. Voda je namreč ujeta v kristalni strukturi minerala, ki pod velikim pritiskom deluje kot goba in lahko absorbira vodik ter tako veže vodo.
Daljnosežne posledice
»To je poseben mineral,« poudarja Jacobsen. »Njegova kristalna struktura mu omogoča, da v svoji notranjosti zadrži presenetljivo veliko količino vode. Ne gre za tekočino, ampak za vodo, ki je postala sestavni del minerala.« Če bi le en odstotek mase kamnin v tej prehodni coni predstavljala voda, bi to ustrezalo skoraj trikratni količini vode vseh oceanov na površju.
Odkritje tega »skritega oceana«, kot so se izrazili v medijih, ima daljnosežne posledice. Voda v globinah Zemlje bi lahko igrala ključno vlogo pri geoloških procesih, ki jih opazujemo na površju. Taljenje kamnin zaradi prisotnosti vode v prehodni coni bi lahko vplivalo na nastanek magme, ki se nato dviga proti površju in povzroča vulkanske izbruhe. Prav tako bi lahko ta notranji rezervoar deloval kot blažilnik, ki skozi milijone let uravnava količino vode v oceanih na površju in tako ohranja stabilnost podnebja.
»Če te vode ne bi bilo v notranjosti, bi bila vsa na površju in vrhovi gora bi bili edina kopna območja, ki bi gledala iz vode,« slikovito pojasnjujejo raziskovalci. To odkritje odpira nova vprašanja o tem, kako voda kroži med površjem in notranjostjo planeta ter kako ti procesi vplivajo na vse, od potresov do dolgoročnega geološkega razvoja Zemlje.
Tega »šestega oceana«, kot so ga poimenovali nekateri mediji, morda nikoli ne bomo videli, toda njegovo odkritje odpira novo poglavje v raziskovanju globin Zemlje.
