Pod površjem našega planeta se odvijajo sile, ki bodo v daljni prihodnosti popolnoma preoblikovale svetovni zemljevid. Najzmogljivejše superračunalniške simulacije so z doslej največjo gotovostjo potrdile, da Tihi ocean, največje in najstarejše vodno telo na Zemlji, neizogibno izginja. Njegovo izginotje bo v naslednjih 200 do 300 milijonih let združilo Ameriko in Azijo ter rodilo novo supercelino, ki so jo znanstveniki poimenovali Amazija.
Ta napoved, ki je bila nekoč le ena od več tekmujočih si hipotez, je dobila trdno znanstveno podlago s študijo, objavljeno v ugledni reviji National Science Review. Mednarodna ekipa raziskovalcev pod vodstvom dr. Chuana Huanga z avstralske Univerze Curtin je uporabila 4D geodinamične modele za simulacijo evolucije tektonskih plošč. Njihovi izsledki kažejo, da je izginotje Tihega oceana najverjetnejši scenarij za nastanek naslednjega Zemljinega superkontinenta.
Tektonika plošč
Gonilo tega epohalnega procesa je tektonika plošč. Tihi ocean obdaja tako imenovani Ognjeni obroč, območje z intenzivno vulkansko in potresno dejavnostjo, kjer oceanska skorja na določenih območjih potiska pod lažje celinske plošče in tone v Zemljin plašč. »V zadnjih dveh milijardah let so se celine na Zemlji združile v superkontinent vsakih 600 milijonov let, kar je znano kot cikel supercelin,« je nedavno pojasnil dr. Huang. »To pomeni, da se bodo sedanje celine čez nekaj sto milijonov let ponovno združile.«
Ključno vprašanje je bilo, ali bo izginil Tihi ocean, ki je ostanek starodavnega superoceana Panthalassa, ki je obdajal Pangeo, ali mlajši Atlantski ocean, ki se trenutno širi. Simulacije so ponudile jasen odgovor. S staranjem se oceanska skorja ohlaja, postaja gostejša in šibkejša. Ker je Tihi ocean najstarejši, je njegova skorja bistveno šibkejša od skorje Atlantskega in Indijskega oceana. Ta »utrujenost« materiala pomeni, da se bo pacifiška plošča težje upirala silam in se bo neizogibno skrčila.
Modeli predvidevajo, da bo prva trčila Avstralija, ki se bo premaknila proti severu in se spojila z Azijo. Sledili bosta Severna in Južna Amerika, ki bosta zdrsnili proti zahodu in zaprli Tihi ocean s trkom v azijsko celino. Antarktika bo po napovedih ostala bližje svojemu trenutnemu položaju, vendar bo del nove ogromne kopne mase, ki bo dominirala na severni polobli.
Globalne in dramatične posledice
Ta scenarij postavlja v ozadje alternativni model, znan kot Novopangea, ki je predvideval izginjanje Atlantika. Kot kažejo novi podatki, je verjetnost za to bistveno manjša.
Posledice nastanka Amazije bodo globalne in dramatične. Svet z enim samim superkontinentom bi bil bistveno drugačen. Morska gladina bi bila predvidoma nižja, obsežna notranjost superceline pa bi bila izjemno sušna in podvržena ekstremnim temperaturnim nihanjem. Oceanski tokovi, ki danes uravnavajo podnebje, bi bili popolnoma prekinjeni, kar bi vodilo v novo podnebno ravnovesje, ki bi bilo verjetno manj gostoljubno za življenje, kot ga poznamo.
Takšne korenite spremembe v geografiji bi sprožile tudi množično izumrtje. Zmanjšanje obalnih območij in plitvih morij bi uničilo ključne ekosisteme, kar bi povzročilo drastičen upad biotske raznovrstnosti. Geološki zapisi kažejo, da so pretekli cikli supercelin sovpadali z največjimi izumrtji v zgodovini Zemlje.
Čeprav se ta prihodnost odvija na časovni skali, ki presega človeško domišljijo, nam znanost omogoča zanesljiv vpogled vanjo. Zemljevid sveta, kot ga poznamo, namreč ni statičen, ampak je zgolj utrinek v dolgi in dinamični zgodovini našega planeta, ki se nenehno preoblikuje pod vplivom nevidnih, toda mogočnih geoloških sil.
