Znanstveniki razmišljajo o novi možnosti: če Nezemljani obstajajo, je njihova tehnologija morda naprednejša od naše. Po nekem času raziskovanja kozmične okolice so se očitno preprosto naveličali in se prenehali truditi – zato jih je danes skoraj nemogoče zaznati.
Paradoks inteligentnega življenja
Ena največjih skrivnosti vesolja je vprašanje, ali inteligentno življenje obstaja tudi drugje, ne le na Zemlji. To dilemo opredeljuje tako imenovani Fermijev paradoks, poimenovan po italijansko-ameriškem fiziku Enricu Fermiju, znanem po svojih izvirnih metodah sklepanja.
Paradoks izhaja iz dejstva, da je vesolje nepredstavljivo ogromno. Zgolj v naši galaksiji, Mlečni cesti – eni od stotin milijard galaksij v vesolju, je okoli 200 milijard zvezd, od katerih jih je mnogo podobnih našemu Soncu.
Z veliko verjetnostjo nekatere od teh zvezd obkrožajo planeti, podobni Zemlji, ki ležijo v območju, primernem za življenje.
Mnoge zvezde – in s tem njihovi planeti – so veliko starejše od Sonca. Če so planeti, podobni Zemlji, pogosti, se je na nekaterih morda inteligentno življenje razvilo že davno. Takšne civilizacije bi lahko že razvile medzvezdno potovanje – korak, o katerem ljudje za zdaj lahko le razmišljamo.
Celo s hitrostjo, ki si jo predstavljamo za medzvezdna potovanja, bi bilo mogoče celotno Mlečno cesto prečkati v nekaj milijonih letih. Ker so številne zvezde stare milijarde let, bi morala Zemljo po tej logiki že obiskati zunajzemeljska bitja ali vsaj njihove sonde. Kljub temu ni nobenih prepričljivih dokazov, da se je to zgodilo.
Radikalna vsakdanjost
Astrofizik Robin H. D. Corbet z Univerze v Marylandu, ki deluje v Nasinem centru za vesoljske polete Goddard, je v nedavno objavljenem znanstvenem članku razmišljal, da so Nezemljani morda le »malo boljši od nas«.
Po nekem obdobju raziskovanja so se lahko preprosto naveličali in prenehali vlagati energijo v iskanje stika – kar bi pojasnilo, zakaj jih ne zaznamo.
Corbetov scenarij temelji na načelu »radikalne nezanimivosti« (radical mundanity), ki zavrača predstavo, da bi zunajzemeljske civilizacije razvile tehnologijo, ki presega naše razumevanje fizike. Namesto tega govori o galaksiji, v kateri obstaja le nekaj civilizacij, katerih tehnologija je nekoliko naprednejša od človeške.
»V skladu s to idejo so bolj napredni, vendar ne veliko bolj. Kot bi imeli iPhone 42 namesto iPhone 17,« je dejal Corbet.
Reševanje Fermijevega paradoksa
Večina obstoječih teorij za razlago Fermijevega paradoksa je precej eksotična: morda so Nezemljani tako napredni, da jih ne moremo zaznati; morda je Zemlja del kozmičnega »živalskega vrta«, ki so ga sklenili pustiti pri miru; morda smo preprosto sami v galaksiji.
Programi, kot je SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence), se osredotočajo na iskanje tako imenovanih tehnopodpisov – znakov, ki bi razkrivali obstoj naprednih civilizacij. Takšne civilizacije bi se lahko razkrile z močnimi elektromagnetnimi oddajniki, robotskimi sondami ali ogromnimi strukturami, ki bi izkoriščale energijo svoje zvezde.
Teorija radikalne vsakdanjosti pa pravi drugače: zunajzemeljske civilizacije so morda tehnološko omejene podobno kot mi. »Nimajo hitrosti, večje od hitrosti svetlobe, nimajo strojev, ki bi temeljili na temni energiji ali črnih luknjah. Ne izkoriščajo novih zakonov fizike,« pravi Corbet.
Če bi bilo res tako, bi jim bilo izjemno težko potovati med zvezdami ali pošiljati signale po vsej galaksiji. Po raziskovanju bližnjih zvezd bi se lahko naveličali ponavljajočih se rezultatov in se preprosto nehali truditi.
»Težko verjamem, da je vesolje tako nezanimivo«
V razpravi, ki bo objavljena v reviji Acta Astronautica, se z njim ne strinja astrofizik Michael Garrett, direktor Centra za astrofiziko Jodrell Bank.
»Nagnjen sem k bolj avanturistični razlagi Fermijevega paradoksa – da so druge, postbiološke civilizacije napredovale tako hitro, da so zdrsnile onkraj naše sposobnosti zaznavanja,« je dejal. »Upam, da imam prav, a se lahko motim. Narava ima v rokavu vedno pripravljeno kakšno presenečenje.«
Garrett je zadržan do ideje radikalne nezanimivosti, saj po njegovem mnenju »projicira človeško apatijo na preostali kozmos«. »Težko verjamem, da bi bilo vse inteligentno življenje tako enotno dolgočasno,« je povedal.
Oba pristopa imata skupno izhodišče: stik z nezemeljskim življenjem verjetno ne bo videti tako, kot si ga predstavljamo v znanstvenofantastičnih filmih, v katerih Zemljo obiščejo invazivne armade Nezemljanov. Takšne predstave so predvsem človeške projekcije.
A prav znanstvena fantastika nas spominja na razsežnost vprašanja naše osamljenosti v vesolju. Kot je zapisal Arthur C. Clarke:
»Obstajata dve možnosti: ali smo sami v vesolju ali pa nismo. Obe sta enako grozljivi.«
