Nedavno so sicer znanstveniki objavili, da se vrtenje Zemlje pospešuje. Pri tem pa se zastavlja vprašanje: kaj pa bi se zgodilo, če bi se Zemlja ustavila? Medtem ko se človeštvo osredotoča na grožnje, kot so podnebne spremembe in trki asteroidov, znanstveniki opozarjajo na scenarij, ki bi v trenutku izničil našo civilizacijo. Hipotetična, vendar znanstveno utemeljena zaustavitev vrtenja Zemlje bi sprožila kataklizmo nepredstavljivih razsežnosti, je že pred časom pojasnil dr. Joe Levy, profesor okoljskih ved na Univerzi Colgate. Posledice bi bile takojšnje, popolne in smrtonosne.
Naš planet se okoli svoje osi zavrti približno vsakih 24 ur, kar ustvarja temeljni ritem življenja – cikel dneva in noči. To nenehno gibanje, ki na ekvatorju znaša vrtoglavih 1674 kilometrov na uro (na zemljepisnih širinah, primerljivih s Slovenijo, okoli 1100 kilometrov na uro), je tako samoumevno, da se ga komajda zavedamo. Toda kaj, če bi se ta kozmični ples nenadoma končal?
Izstreljeni proti vzhodu
»Če bi se vrtenje Zemlje ustavilo v trenutku, bi bil to konec, še preden bi se zavedali, kaj se dogaja,« je še komentiral dr. Levy za revijo Business Insider. Po osnovnem zakonu vztrajnosti bi vse, kar ni trdno pritrjeno na zemeljsko skorjo – ljudje, drevesa, zgradbe, oceani – nadaljevalo pot proti vzhodu s hitrostjo vrtenja.
Predstavljajte si, da ste izstreljeni proti vzhodu s hitrostjo več kot tisoč kilometrov na uro. Preživetje takega sunka je praktično nemogoče, tudi če bi pristanek ublažila voda. Toda vode ne bi bilo. Tudi oceani bi zaradi vztrajnosti švignili iz svojih strug in ustvarili globalni megacunami, ki bi preplavil celine in z obličja Zemlje zbrisal vse sledi človeške prisotnosti.
Hkrati bi se sesule tudi naše zgradbe. Zemeljski materiali so odporni na stiskanje, ne pa tudi na natezne sile. Sila vztrajnosti bi namreč presegla moč vsakega betona in jekla, kar bi povzročilo, da bi se mesta spremenila v prah in ruševine, ki bi jih nosil veter s hitrostjo reaktivnega letala.
Edino zavetje bi bilo v bližini geografskih polov, kjer je hitrost vrtenja minimalna, le nekaj kilometrov na uro. Toda človeštvo ne prebiva na Antarktiki ali Arktiki. Največje populacije v Indiji, na Kitajskem, v Evropi in ZDA bi bile izpostavljene najhujšim silam.
Dolgoročne posledice
Kaj pa, če bi se Zemlja ustavila postopoma, v nekaj tednih ali mesecih? Takšen scenarij bi nam prihranil takojšnjo smrt zaradi silovitega sunka, a dolgoročne posledice bi bile enako uničujoče. Ko bi se planet dokončno umiril, bi se znašli v svetu, ki ga ne bi več prepoznali.
Brez vrtenja bi en dan trajal pol leta, enako dolgo kot noč. Tista polovica planeta, ki bi bila obrnjena proti Soncu, bi se spremenila v izsušeno puščavo. »Neprekinjeno sončno sevanje bi uničilo pridelke in izparilo večino vode,« še pravi dr. Levy. Na drugi strani, v polletni temi, bi temperature padle na arktično raven, kar bi zamrznilo preostalo vodo in uničilo večino rastlinstva.
Ta nova delitev na žarečo in zamrznjeno poloblo bi povzročila popoln pretres podnebnih sistemov. Coriolisova sila, ki zaradi vrtenja Zemlje usmerja vetrove in morske tokove ter s tem uravnava podnebje, bi izginila. Zrak bi se neovirano premikal z območij visokega tlaka (na hladni strani) proti območjem nizkega tlaka (na vroči strani), kar bi ustvarilo globalne vetrove nepredstavljivih moči. Vremenske napovedi bi postale nesmiselne v svetu, kjer bi orkanski vetrovi neprestano pihali čez mejo med dnevom in nočjo.
Na srečo je takšen scenarij zgolj miselni eksperiment.
Kot rečeno, se je v zadnjih letih vrtenje Zemlje celo nekoliko pospešilo.Najhitrejši dan, zabeležen do zdaj, je bil 5. julij 2024, ko je planet zaključil svojo rotacijo 1,66 milisekunde hitreje od povprečja.
