V mrzlih in temnih globinah našega osončja, daleč onkraj orbite Neptuna, se morda skriva doslej neodkrit svet. Astronomi z Univerze Princeton in Inštituta za napredne študije so predstavili nove, prepričljive dokaze, ki kažejo na obstoj planeta, po velikosti primerljivega z Zemljo. Ta hipotetični planet, ki so ga poimenovali planet Y, bi lahko pojasnil dolgoletno astronomsko uganko: zakaj se nekatera nebesna telesa v Kuiperjevem pasu obnašajo tako nenavadno.
Znanstvena skupnost že desetletja razpravlja o možnosti obstoja velikih, neodkritih planetov na zunanjih robovih našega sistema. Največ pozornosti je bil doslej deležen domnevni »planet Devet« (Planet Nine), masivni velikan z desetkratno maso Zemlje, katerega gravitacijski vpliv naj bi pojasnjeval nenavadno združevanje orbit oddaljenih objektov.
Nova študija
Vendar nova študija, ki jo je vodil Amir Siraj, raziskovalec z Univerze Princeton, usmerja pozornost v drugo smer. Njegova ekipa ni iskala gravitacijskega sidra, temveč pojasnilo za drugo anomalijo: znatne nagibe v orbitah nekaterih teles Kuiperjevega pasu. Medtem ko večina planetov in objektov kroži okoli Sonca v relativno ravni ravnini, nekateri od teh oddaljenih svetov odstopajo za kar 15 stopinj.
»Predstavljajte si, da je naše osončje ravna plošča,« pojasnjujejo avtorji študije. »Ti objekti pa se gibljejo, kot da bi jih nekaj nevidnega neprestano potiskalo navzgor in navzdol, podobno kot majhen čoln, ki ga dvigujejo in spuščajo valovi na morju.«
Po njihovih izračunih bi bil za takšen pojav odgovoren planet z maso, ki je nekje med maso Merkurja in Zemlje. Ta planet Y bi moral krožiti okoli Sonca na izjemni razdalji – stokrat do dvestokrat dlje od Sonca kot Zemlja. Njegova subtilna, vendar vztrajna gravitacija bi skozi milijone let zadostovala, da bi orbite manjših teles izkrivila do danes opazovanih vrednosti.
Statistična analiza
Statistična analiza kaže, da je verjetnost, da so opazovana odstopanja zgolj naključje, izjemno majhna: med dvema in štirimi odstotki. Zanimivo pa je, da so se tudi zgodnji dokazi, ki so kazali na obstoj planeta Devet, gibali v podobnem statističnem okviru, kar daje novi hipotezi dodatno težo.
Pomembno je poudariti, da se hipotezi o planetu Y in planetu Devet med seboj ne izključujeta. Medtem ko naj bi bil planet Devet masivni objekt, odgovoren za združevanje orbit, planet Y temelji na pojasnjevanju nagiba teh orbit. Popolnoma mogoče je, da v zunanjem osončju obstajata oba planeta, kar bi pomenilo, da je naša kozmična soseščina veliko bolj polna in kompleksna, kot smo si doslej predstavljali.
Vse oči so zdaj uprte v Čile, kjer bo Observatorij Vere C. Rubin kmalu začel delovati. Ta najsodobnejši teleskop je zasnovan za sistematično desetletno pregledovanje celotnega južnega neba z izjemno natančnostjo. Njegova občutljivost bi morala zadostovati za neposredno opazovanje tako oddaljenega in razmeroma majhnega planeta. Amir Siraj ostaja optimističen: »Če planet Y resnično obstaja, bi ga lahko odkrili že v prvih nekaj letih delovanja observatorija.«
