Mednarodna ekipa znanstvenikov je s pomočjo nove generacije satelitov v osrčju severnega Pacifika odkrila do sedaj najvišje izmerjene valove, katerih povprečna višina je dosegla skoraj 20 metrov. Odkritje, povezano z divjanjem silovitega viharja konec lanskega leta, postavlja nove mejnike v opazovanju oceanov in ob tem pretresa dosedanje razumevanje tega, kako najmočnejše nevihte svojo uničujočo energijo pošiljajo na tisoče kilometrov daleč in s tem ogrožajo tudi najbolj oddaljene obale.
Ti valovi niso dramatični lomilci, ki jih vidimo na obali, niti ne gre za osamljene »pošastne valove«, ki se pojavijo iznenada. Gre za tako imenovane dolge valove (angleško »swells«), ki so nekakšni tihi glasniki oddaljenih neviht. Ko na odprtem morju divja orkan, svojo energijo prenese na vodo in ustvari mogočne, gladke in dolge valove. Ti, ko so enkrat na poti, ne potrebujejo več vetra in lahko mirno potujejo več dni, včasih celo tedne, preden dosežejo kopno na drugem koncu sveta.
Energija in razmik
Ključ do njihove moči in vzdržljivosti je perioda valov – časovni razmik med vrhovi dveh zaporednih valov. Daljša kot je perioda, več energije nosi val. In prav to so opazili znanstveniki.
Raziskovalna ekipa pod vodstvom Francoza Fabricea Ardhuina iz Laboratorija za študije geofizike in vesoljske oceanografije je analizirala podatke, zbrane z različnimi sateliti v zadnjih treh desetletjih. Ključno vlogo je odigral najnovejši ameriško-francoski satelit SWOT (Surface Water and Ocean Topography), ki z izjemno natančnostjo meri višino morske gladine.
Posebno pozornost so namenili viharju Eddie, ki je pustošil po severnem Pacifiku okoli 21. decembra 2024. Analiza je razkrila osupljive številke: na vrhuncu moči je Eddie ustvaril valove s povprečno višino skoraj 20 metrov, kar je najvišja povprečna vrednost, izmerjena s satelitom v več kot desetletju. Ker gre za povprečje, raziskovalci ocenjujejo, da bi lahko posamezni, izjemni valovi presegli celo višino 35 metrov.
Potovanje teh valov je bilo epsko. Več kot 15 dni so neprekinjeno potovali čez oceane in pri tem prepotovali najmanj 24.000 kilometrov. S severnega Pacifika so se razširili vse do južnih obal Južne Amerike, prečkali zloglasni Drakov preliv v bližini Antarktike in 6. januarja 2025 končno dosegli južni Atlantik.
Novi podatki
Najpomembnejše odkritje, objavljeno v ugledni znanstveni reviji PNAS, pa ni zgolj v rekordni višini valov, temveč v porazdelitvi energije. Do sedaj je veljalo prepričanje, da največ energije pri prečkanju oceanov nosijo najdaljši valovi. Vendar meritve satelita SWOT kažejo drugačno sliko.
Novi podatki dokazujejo, da je večina energije skoncentrirana v dominantnih, glavnih valovih nevihte, ne pa v tistih z najdaljšo periodo. To spoznanje postavlja na glavo obstoječe modele, ki so ključnega pomena za napovedovanje erozije obal, ogroženosti pomorskih objektov, kot so naftne ploščadi, in za oceno škode ob hudih neurjih.
»To temeljno odkritje nam omogoča razvoj bolj realističnih modelov,« je pojasnil Ardhuin. »Posledično bomo lahko izboljšali opozorilne sisteme, ustvarili učinkovitejše ukrepe za zaščito obal in omogočili boljše načrtovanje.«
Na vprašanje, ali bodo tako močni valovi zaradi podnebnih sprememb postali pogostejši, Ardhuin ostaja previden. »Podnebne spremembe so lahko eden od dejavnikov, vendar niso edini. Takšni ekstremni viharji so redki, pojavijo se morda enkrat na desetletje, kar otežuje dokazovanje jasnih trendov.«
Kljub temu rekord viharja Eddie verjetno ni absolutni. Modeli kažejo, da je najvišje valove v zadnjih 34 letih ustvaril atlantski vihar Herkul januarja 2014. Nekateri njegovi valovi so povzročili ogromno škodo od Maroka do Irske.
