Že dolgo je znano, da bližina psa zmanjšuje tesnobo in depresijo, njihova navzočnost v pisarnah pa v veliki meri preprečuje izgorelost. Doslej je naravoslovna znanost izhajala iz teze, da že sam pogled na psa povzroči, da se v možganih izloča oksitocin, hormon, ki se izloča tudi pri starših novorojenčkov. Zdaj pa so znanstveniki iz Japonske v reviji iScience dokazali, da pri dobrem počutju človeka, ki ima za družbo psa, igrajo pomembno vlogo tudi mikroorganizmi, ki vplivajo na možgane. Iz sline psa namreč v telo lastnika pridejo bakterije, ki povzročajo dobro počutje.
Japonska raziskava je potekala na 14 let starih deklicah in dečkih iz Tokia in okolice. Tisti, ki so odraščali s psi, so bili duševno bolj zdravi kot vrstniki, ki doma psov niso imeli. Raziskava je pokazala, da so v njih bakterije, ki so vanje prišle iz gobca psa in so dobro vplivale na njihovo duševno počutje. Kot piše tednik Der Spiegel, nemški znanstvenik Stefan Reber, ki ni sodeloval pri japonski študiji, sklepa, da omenjene pasje bakterije zavirajo stres.
Že dolgo je znano, da imajo otroci, ki odraščajo s psi, zaradi navala pasjih bacilov boljši imunski sistem in so zato manj bolni kot otroci, ki doma nimajo psa. Prav tako ni nekaj povsem novega, da bakterije, ki prihajajo iz pasjega gobca, pozitivno vplivajo na razpoloženje človeka, ker lahko prek črevesja in krvi pridejo v možgane.
Potek raziskave
Japonski znanstveniki pa so zdaj dokazali, da te bakterije povzročajo boljše počutje. Pri njihovi raziskavi je sodelovalo 340 najstnikov iz Tokia in okolice, 96 jih je imelo doma psa. Tisti, ki ga niso imeli, so imeli pogosteje težave pri navezovanju stikov, bili so bolj agresivni in duševno obremenjeni. Najstniki s psi pa so imeli v svoji slini bakterije, ki jih tisti brez teh hišnih ljubljenčkov niso imeli.
Vendar med dvema dogodkoma, ki si sledita drug za drugim, ni nujno vzročne povezave. Japonski znanstveniki so zato naredili tudi raziskavo na miših. Izkazalo se je, da so miši, ki so dobile bakterije iz pasjega gobca, postale bolj družabne, z večjim zanimanjem so ovohavale druge miši in so bile vznemirjene, če so videle drugo miš v težavah. Takšne družabnosti in empatije je bilo veliko manj pri miših, ki niso dobile bakterij iz pasjega gobca. Sicer je znano dejstvo, da lastniki psov na sprehodu pogosto zelo hitro navežejo stik z drugimi lastniki psov, ki jih srečajo.
Psi kot psihoterapevti
Morda japonska raziskava pojasnjuje tudi uganko, zakaj so psi lahko dobri psihoterapevti. Znana je 65 let stara zgodba otroškega psihologa Borisa Levinsona. Devetletni pacient je nekoč k njemu prišel prezgodaj in naletel na njegovega psa Jinglesa. Deček mu je začel takoj navdušeno prigovarjati in je bil tudi potem, ko ga je začel psiholog obravnavati, odprt in zaupljiv bolj kot običajno. Odtlej je Levinson svojega zlatega prinašalca pogosto vzel v svojo ordinacijo. Leta 1961 je na kongresu poročal o tem, kako zelo pozitivno njegov pes vpliva na otroke z duševnimi težavami. Pravzaprav je že veliko prej Freud opazil, da njegov pes zelo dobro vpliva na njegove paciente.
Levinson in Freud nista znanstveno dokazala, na kakšen način psi pozitivno vplivajo na duševno zdravje. Je pa Levinson v 60. letih močno vplival na to, da se je začela v Evropi uveljavljati terapija s pomočjo živali (animal-assisted therapy). Tako imajo v psihiatričnih bolnišnicah, domovih za ostarele, bolnišnicah in zaporih pogosto živali. V nekaterih naših domovih starejših občanov, kot je v Dravljah, celo radi vidijo, da obiskovalci pripeljejo pse kar v sobe oskrbovalcev. Psi so koristni tudi na psihoterapevtskih seansah. Odrasli pacienti se lažje odprejo ob navzočnosti psa, ko se pojavi občutek radosti in topline. Tesnoba depresivnega ali shizofrenega bolnika se vidno zmanjša in ta je veliko bolj sproščen. Psihoterapevti bi torej morali začeli uporabljati pse, ki lahko pomagajo pri boljšem vzpostavljanju stika s pacienti.
