V prihodnjih dneh naj bi v naš planet treščil za avtomobil velik del sovjetske rakete, ki je kar 53 let krožil v orbiti.
»Gre za pol tone težko stvar, ki pada z neba s hitrostjo nekaj sto kilometrov na uro. Če vas zadene, bo bolelo,« je za Sky News povedal Jonathan McDowell s Smithsonianovega inštituta. Raketo Kosmos 482 so leta 1972 izstrelili iz sovjetskega kozmodroma na območju današnjega Kazahstana. Cilj misije je bil uspešno pristati na Veneri. Načrt se je sfižil, ker zgornja stopnja rakete, ki naj bi sondo potisnila iz zemeljske orbite proti Veneri, ni delovala pravilno. »Zgornja stopnja ni opravila svojega dela, zato je sonda ostala v orbiti okoli Zemlje,« je pojasnil McDowell.
Deli rakete so v atmosfero ponovno vstopili že v 80-ih letih, a en kos je ostal v orbiti. Dolgo so menili, da gre za majhne in nepomembne ostanke vesoljskega plovila. »Leta kasneje sem ponovno preučil podatke in ugotovil, da je ta kos ostal v orbiti precej dlje kot ostali. Zdel se mi je gostejši in se ni obnašal kot običajne razbitine,« je povedal McDowell. »Ugotovil sem, da gre za pristajalno kapsulo za Venero iz misije Kosmos 482, ki je opremljena s toplotnim ščitom, dovolj trpežnim, da bi preživel izjemne pritiske v atmosferi Venere.«
Kdo je v nevarnosti?
Ta kapsula je sedaj na poti proti Zemlji. Astronom Marco Langbroek predvideva, da bo padla okoli 10. maja. »Gre za pol tone težko kapsulo, široko približno en meter,« je dejal McDowell. »Ko bo pri ogromni hitrosti vstopila v atmosfero, se bo njena kinetična energija spremenila v toploto in povzročila ognjeno kroglo.« Do trenutka, ko bo kapsula dosegla površje, naj bi se po McDowellovih besedah premikala s hitrostjo le še nekaj sto kilometrov na uro.
»Ampak še vedno gre za poltonsko reč, ki pada z neba s precejšnjo hitrostjo,« je opozoril. Znanstveniki ne morejo natančno napovedati mesta padca, a predvidevajo, da bo v pasu med 51 stopinj severne in 51 stopinj južne zemljepisne širine.
»Če ste pingvin, ste najbrž varni,« je v šali pripomnil McDowell. »Če pa živite kjerkoli od Čila do Škotske, ste potencialno v nevarnosti.« Ker večino površja planeta predstavljajo oceani, kapsula pa je velika približno kot avtomobil, so možnosti, da bi koga poškodovala, precej majhne.
Za McDowlla pa misija Kosmos 482 ponazarja precej večji problem. »V vesolju postaja vse bolj natrpano, mi pa smo vsak dan bolj odvisni od satelitov,« je dejal. »Mislim, da se bliža čas, ko bomo morali resno začeti reševati problem vesoljskih odpadkov.«
