Če bo znanstvenikom uspelo izpopolniti postopek, bi z njim omogočili razvoj gensko sorodnih jajčec za ženske, ki so neplodne zaradi starosti, bolezni ali zdravljenja. Enak postopek bi lahko uporabili za pomoč istospolnim parom.
»Največja skupina, ki bi lahko imela korist, so starejše ženske. Druga pomembna skupina so ženske po kemoterapiji, ki pogosto izgubijo sposobnost proizvajanja zdravih jajčec,« je dejal prof. Shoukhrat Mitalipov z univerze v Oregonu in dodal, da so tokrat uporabili ženske kožne celice, a bi lahko tudi moške, navaja Guardian.
Raziskava temelji na kloniranju, ki so ga v 90. letih prejšnjega stoletja začeli razvijati na inštitutu Roslin na Škotskem. Ekipa pod vodstvom pokojnega Iana Wilmuta je takrat ustvarila ovco Dolly. Pri tem so jedro odrasle celice prenesli v jajčece, ki so mu odstranili lastno jedro. Nastalo jajčece je nosila Dollyjina nadomestna mati.
Podoben pristop so ubrali tudi znanstveniki iz Oregona – v jajčeca darovalk so vstavili jedra iz kožnih celic žensk. Težava pa je nastala pri številu kromosomov. Jedro vsebuje 46 kromosomov, ki nosijo približno 20.000 genov, ki sestavljajo človeški genetski kod. Človeška jajčeca imajo 23 kromosomov, ki se ob oploditvi združijo s 23 kromosomi iz sperme. Kožne celice pa vsebujejo vseh 46 kromosomov. Po oploditvi jajčec s spermijem so jih aktivirali s pomočjo spojine, imenovane roscovitine. To je povzročilo, da so jajčeca približno polovico svojih kromosomov prenesla v strukturo, imenovano polarno telo, preostali kromosomi pa so se združili s tistimi iz sperme.
A kromosomi se niso razporedili pravilno. To je pripeljalo do zarodkov z napačnim številom kromosomov in napačnimi združitvami kromosomov. »Ti kromosomski kompleti niso združljivi z normalnim razvojem,« je povedala soavtorica prof. Paula Amato. Od 82 jajčec, ustvarjenih v laboratoriju v Oregonu, se jih je manj kot deset odstotkov razvilo do stopnje, ko lahko zarodke prenesejo v maternico, kar kaže, da proces ni posebej učinkovit. Nobeno jajčece se ni obdržalo več kot šest dni. Mitalipov je proces označil za koncept, pred katerim je še veliko izzivov. Izpopolnitev tehnike in preverjanje učinkovitosti pri pacientih bi lahko trajalo še desetletje. »Mislim, da bo težje, kot je bilo doslej, vendar ni nemogoče,« je dejal.
