Veste, zakaj milni mehurčki počijo? Če menite, da jih v zraku kaj prebode, imate le pogojno prav. Skrivnost dobrega milnega mehurčka se skriva v nečem, čemur pravimo površinska napetost. Pri vodi je ta v resnici premočna, da bi nam sploh omogočila izdelavo mehurčka. To najbolje ponazorimo tako, da poskušamo narediti mehurček z navadno vodo. Preprosto se ne zgodi nič.
Da bi vodo »prepričali« v oblikovanje mehurčka, ji moramo dodati detergent za pomivanje posode. Detergent je sicer zasnovan za zmanjšanje površinske napetosti maščobe, kar nam v praksi omogoča lažje čiščenje mastne posode. Hkrati pa zna zmanjšati tudi površinsko napetost vode. S tem jo naredi bolj elastično in raztegljivo, kar je idealno za delanje milnih mehurčkov.
Obstaja pa problem. Voda je namreč zelo dovzetna za hlapenje, zlasti, ko gre za izredno tanko plast, kot pri mehurčku. Mehurček torej poči, ko na nekem delu izhlapi toliko vode, da se vez med molekulami pretrga. Bistre glave pa so ugotovile, da se ta postopek lahko upočasni. Skrivni recept za najboljše milne mehurčke je glicerin. Če tega nimate, pa dobro deluje tudi koruzni sirup.
Glicerin k boljšim, bolj elastičnim in bolj obstojnim mehurčkom pripomore, ker je vlažilec. To pomeni, da pritegne in zadrži vlago. S tem upočasni izhlapevanje vode iz stene mehurčka, kar mu omogoča, da ostane stabilen in cel dlje časa. Še več: mehurčki z glicerinom so debelejši in prožnejši. Lažje se raztegnejo in prenesejo večje obremenitve, preden počijo. Odbijajo se lahko celo od gladkih površin, preden počijo.
