Prejšnje študije so pokazale, da so demokratično izvoljeni voditelji pogosto videti bolj kompetentni in privlačnejši kot njihovi izzivalci, čeprav to ni povezano z njihovimi dejanskimi sposobnostmi. To pomeni, da uspeh dobrega videza temelji na volilnih preferencah, ne pa na dejanskih sposobnostih, piše PsyPost.
Raziskovalci so želeli ugotoviti, ali ljudje nedemokratične voditelje ocenjujejo podobno. Posebno pozornost so namenili razlikovanju med tistimi, ki so bili izbrani (torej tisti, ki so jih izvolili, imenovali ali postavili tujci), in tistimi, ki niso bili izbrani, kot so dedni monarhi. Prejšnje študije so pokazale, da nedemokratični voditelji na splošno veljajo za manj zaupanja vredne in privlačne kot demokratično izvoljeni voditelji, vendar ni bilo jasno, zakaj.
Ocenili 274 nedemokratično postavljenih voditeljev
Avtor Abel François in sodelavci so zbrali 274 slik moških nedemokratičnih voditeljev, ki so bili na oblasti vsaj eno leto med letoma 1975 in 2010. Voditelje so razdelili glede na način pridobitve oblasti:
- dedovanje položaja (18 voditeljev): podedovali položaj po ustaljenih pravilih,
- državni udar ali upor (95 voditeljev): oblast pridobili z vojaškim udarom ali državljansko vojno,
- volitve (60 voditeljev): izvoljeni bodisi v prejšnjem demokratičnem režimu ali na avtokratskih volitvah, kjer so bile dovoljene opozicijske stranke,
- zunanja namestitev (13 voditeljev): postavljeni s strani tujega akterja,
- imenovanje (88 voditeljev): izbral jih je predhodnik ali majhna vladajoča skupina.
Udeleženci so ocenjevali obraze glede zaupanja, kompetentnosti, privlačnosti, zrelosti in moškosti.
Dedni voditelji manj zaupanja vredni
Rezultati so pokazali, da so bili voditelji, ki so oblast pridobili z dedovanjem, ocenjeni kot manj zaupanja vredni v primerjavi z vsemi izbranimi diktatorji. Privlačnost in kompetentnost nista bili povezani z načinom pridobitve oblasti. Avtorji sklepajo, da tudi avtokratski volilci uporabljajo obrazne lastnosti kot namige pri izbiri voditeljev, vendar cenijo drugačne lastnosti kot volilci v demokracijah.
Študija prispeva k razumevanju psiholoških procesov, prek katerih nastajajo politični voditelji. Omejitev raziskave je, da so analizirali le voditelje, ki so uspešno prišli na oblast, brez primerjave z njihovimi tekmeci, zato ni jasno, ali je videz prispeval k njihovemu uspehu.
Originalna raziskava je sicer dosegljiva tukaj.
