Medtem ko se svetovna pozornost v boju proti podnebnim spremembam pogosto osredotoča na gozdove, pljuča našega planeta, ostaja veliko tišji in neprimerno večji zaveznik pogosto spregledan. Ocean, ki prekriva več kot 70 odstotkov Zemljine površine, je namreč človekov največji branik pred še hitrejšim segrevanjem. Toda ta varuh, ki vdihava naše grehe – ogljikov dioksid –, je na robu izčrpanosti. Njegova usoda pa je bila v središču konference Združenih narodov v Nici, ki se bo zaključila jutri. Kaj znanstveniki ugotavljajo?
No, kaj ugotavljajo? Malce potrpljenja, prosimo. Najprej povejmo nekaj več, kaj oceani pravzaprav za planet pomenijo. Modra prostranstva našega planeta namreč niso zgolj vir približno polovice kisika, ki ga dihamo, temveč delujejo tudi kot najzmogljivejša podnebna regulacijska naprava. Vsako leto oceani posrkajo več kot četrtino od približno 40 milijard ton ogljikovega dioksida, ki ga človeštvo izpusti s sežiganjem fosilnih goriv. »Brez te neprecenljive storitve bi bile podnebne spremembe že danes bistveno bolj drastične,« je za revijo L’Obs nedavno poudaril dr. Laurent Bopp, priznani francoski oceanograf in direktor raziskav na Inštitutu Pierre-Simon Laplace v Franciji. V globinah se skriva skoraj 40.000 milijard ton ogljika, kar je petdesetkrat več kot v celotni atmosferi.
Toda ob pogledu na morje ne vidim, da bi kdo kaj absorbiral. Tega s prostim očesom seveda ne vidimo. Ta izjemna sposobnost namreč temelji na dveh ključnih mehanizmih. Prvi je fizikalno-kemični: del CO₂ se preprosto raztopi v stiku z morsko vodo. Drugi je biološki, kjer glavno vlogo odigra fitoplankton – mikroskopske alge in bakterije, ki s fotosintezo porabljajo CO₂. Svojo vlogo odigrajo tudi večji organizmi. Kiti, na primer, v svojih telesih tekom življenja uskladiščijo ogromne količine ogljika. Ko poginejo, njihova trupla potonejo na dno in ta ogljik za več stoletij ujamejo v globokomorskih usedlinah. Ocenjujejo, da bi lahko en sam kit v svojem življenju uskladiščil do 30 ton CO₂, celotna populacija kitov pa danes predstavlja ekvivalent petkratnika letnih izpustov srednje velike države.
Vedno poudarjate samo slabe novice. Žal glede podnebja, ne glede na razmišljanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa in somišljenikov, ni prav veliko dobrih novic. Ampak vseeno poskusimo. Recimo, dobra novica bi lahko bila, da oceanski ponor ogljika zaenkrat ostaja relativno stabilen, v nasprotju z gozdovi in tlemi, katerih sposobnost absorpcije zaradi suš in požarov bolj peša. Lanski podatki projekta Global Carbon Project so celo pokazali rahlo povečanje absorpcije v Tihem in Južnem oceanu.
Vidite, da le ni vse tako črno! Trump ima prav. Res mislite? Žal strokovnjaki ob tem opozarjajo, da razlogov za optimizem ni. Ta vztrajnost je začasna in ima uničujočo ceno. Z vsakim vdihom CO₂ ocean postaja vse bolj kisel. Od začetka industrijske revolucije se je njegova kislost povečala že za slabo tretjino. Ko se ogljikov dioksid raztaplja v vodi, namreč tvori ogljikovo kislino, ta proces pa postopoma zmanjšuje zmožnost morja za nadaljnjo absorpcijo. »Ocean je do sedaj kazal izjemno odpornost,« je še komentiral omenjeni francoski strokovnjak, dr. Bopp in dodal: »Če pa se izpusti ne bodo zmanjšali, bi se lahko njegova sposobnost absorpcije CO₂ do konca stoletja zmanjšala za četrtino ali celo tretjino.« Žal.
Res pa je, da v novicah poudarjajo, da se oceani segrevajo. Kako je s tem? Žal ne gre za lažne novice, »fake news«, če hočete. V to kategorijo pač sodijo tiste, ki zanikajo dejstva. Podatki kažejo, da se ocean v resnici nevarno segreva. Od leta 1970 je absorbiral več kot 90 odstotkov odvečne toplote, ujete v atmosferi zaradi toplogrednih plinov, in nas s tem obvaroval pred še hujšimi vročinskimi valovi na kopnem. Vendar posledice so vidne v morju samem. Število morskih vročinskih valov se je od osemdesetih let prejšnjega stoletja podvojilo, pri čemer je Sredozemsko morje (in z njim Jadran) še posebej prizadeto. Toplejša voda pa ne le škodi življenju, ampak tudi slabše raztaplja in skladišči CO₂.
Kakšne pa so posledice? Učinki segrevanja in zakisljevanja so — žal ni mogoče reči drugače, naj si še tako želimo — katastrofalni. V zadnjih treh desetletjih smo izgubili polovico koralnih grebenov na svetu. Nedavna študija pa kaže, da je poškodovanih že skoraj 84 odstotkov vseh grebenov. Ob segretju za 1,5 °C, kar je meja, ki jo bomo po napovedih kmalu presegli, bi jih lahko izumrlo med 70 in 90 odstotkov.
Spremembe so vidne tudi na obalah. Morska gladina se je od začetka 20. stoletja v povprečju dvignila za 20 centimetrov, ta ritem pa se pospešuje. Do konca stoletja bi se lahko dvignila še za dodatnih 30 do 80 centimetrov, odvisno od stopnje segrevanja. Vzrok ni le taljenje ledu na Grenlandiji in Antarktiki, temveč tudi preprosta fizika: toplejša voda se širi in zavzame več prostora.
Jaz sem optimist in menim, da bo znanost našla odgovor. Morda. O tem se sicer kar veliko govori. V znanstvenih krogih raziskujejo tehnološke rešitve za spodbujanje oceana, kot je gnojenje z železom za pospešitev rasti fitoplanktona ali dodajanje alkalnih snovi za zmanjšanje kislosti. Vendar so te metode drage, njihova učinkovitost pa vprašljiva. Nekatere, kot je gnojenje z železom, so se izkazale za manj učinkovite od pričakovanj. Druge bi lahko resno porušile naravne ekosisteme.
Če malce hudomušno pokomentiramo: res ste optimist, toda ali veste, kdo je v resnici pesimist? No, optimist z izkušnjami.
Pač! Nekateri se z vami ne bi strinjali in pravijo, da bo človeška inovativnost podprta s kapitalom našla rešitev! Tisti, ki tako razmišljajo, stavijo na konja, ki nas je pripeljal do tu, kjer smo. V resnici tehnološki popravki ne bodo rešili problema, ki smo ga ustvarili. Edina resnična in trajna rešitev, da bi ocean ostal naš največji zaveznik, je drastično zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov z opustitvijo fosilnih goriv. Zdaj, ali zaupate znanstvenikom, ki študirajo podnebne procese, morja in gozdove, ali pa tistim, ki niti niso strokovnjaki s tega področja (pa pri tem izvzemamo modrovanja politikov!) in nekako »vedo«, da je za vse krivo sonce in, oprostite izrazu, sveti duh. Komu verjamete, je seveda odločitev vsakega posameznika.
Res ste pesimistični. Žal. Smo že toliko časa na svetu in imamo nekaj izkušenj. Prepričani smo tudi, da se sloviti francoski oceanograf Jacques Cousteau, ki je pred desetletji svetovnemu občinstvu razkrival lepote velike modrine, danes bržkone obrača v grobu.
