Skupini španskih znanstvenikov je prvič uspelo v realnem času posneti enega najbolj skrivnostnih in ključnih trenutkov človeškega življenja: trenutek ugnezditve oziroma implantacije zarodka v maternično steno. Posnetki, narejeni s pomočjo posebej razvite sintetične maternice, nam ne ponujajo zgolj izjemnega vpogleda v prve dni obstoja, temveč razkrivajo, da je ta proces veliko bolj dinamičen in invaziven, kot smo si predstavljali doslej.
Ta znanstveni mejnik, ki so ga objavili raziskovalci Inštituta za bioinženiring Katalonije (IBEC) v sodelovanju z Univerzitetno bolnišnico Dexeus v Barceloni, ki je darovala zarodke, bi lahko imel daljnosežne posledice za milijone ljudi, ki se soočajo z neplodnostjo. Neuspešna ugnezditev je namreč eden glavnih vzrokov za prekinitev nosečnosti, saj naj bi bila odgovorna za kar 60 odstotkov spontanih splavov.
Miniaturni model
Samuel Ojosnegros, vodilni avtor študije in vodja skupine za bioinženiring v reproduktivnem zdravju na IBEC, je pojasnil: »Opazovali smo, kako se človeški zarodki dobesedno zakopljejo v maternico, pri tem pa uporabljajo znatno silo. Te sile so nujne, saj mora zarodek prodreti v maternično tkivo in se z njim popolnoma povezati. Gre za presenetljivo invaziven proces. Čeprav vemo, da mnoge ženske med ugnezditvijo občutijo blage trebušne krče in včasih rahlo krvavitev, samega procesa doslej še nikoli nismo mogli opazovati v živo.«
Ugnezditev se običajno zgodi med šestim in dvanajstim dnem po ovulaciji, ko se oplojeno jajčece pritrdi na sluznico maternice. Da bi lahko ta dogodek opazovali, so raziskovalci ustvarili inovativno platformo – miniaturni model maternice iz gela, ki med drugim vsebuje kolagen in celice materničnega tkiva. To jim je omogočilo, da so s pomočjo mikroskopa v realnem času in v treh dimenzijah spremljali interakcijo zarodka z okoljem.
Eno ključnih odkritij je razlika med implantacijo pri ljudeh in miših, ki so pogosto uporabljene kot modelni organizmi v raziskavah. Medtem ko se mišji zarodek le prilepi na površino materničnega tkiva, človeški zarodek popolnoma prodre vanj in nato začne rasti od znotraj navzven.
Novi pristopi
Študija je še pokazala, da človeški zarodek med prodiranjem sprošča encime, ki razgrajujejo okoliško tkivo, hkrati pa s fizičnimi silami aktivno vleče in preoblikuje okolico. »Prav tako se odziva na zunanje sile. Predvidevamo, da bi lahko krčenje maternice, ki se dogaja v telesu, vplivalo na uspešnost ugnezditve,« je dodala dr. Amélie Godeau, soavtorica študije.
Razumevanje te zapletene biomehanske interakcije odpira vrata novim pristopom pri zdravljenju neplodnosti. Znanstveniki upajo, da bodo lahko na podlagi teh dognanj razvili boljše diagnostične metode za ocenjevanje kakovosti zarodkov pred postopki zunajtelesne oploditve (IVF) ali celo nove terapije, ki bi izboljšale pogoje v maternici za uspešno implantacijo.
