Applovi telefoni tradicionalno veljajo za nakit. Že res, da njihovi najbolj zagreti ljubitelji še vedno vztrajajo, da pri Applu stvari preprosto delujejo. Kot da druge premijske naprave ne bi. Se je pa njihova gorečnost v zadnjih letih kar nekoliko umirila. Navdušenja nad novostmi ni več. Vse več jih po tihem priznava, da so na iphonih zlasti zato, ker so ujeti v Applov ekosistem. Četudi tega ne povedo naravnost. Iphone 17 pro max pa je prvi Applov mobilnik, za katerega težko rečem, da je nakit. Vsaj ne po zaslugi kakšnih »objektivnih« estetskih vrlin.
Telefon vsekakor pritegne pozornost. Zlasti v oranžni barvi. Na hrbtišču se s stekleno ploščico, ki je tam zaradi potreb brezžičnega polnjenja, in veliko aluminijasto ploščadjo za kamere dogaja res veliko. Je pa vtis, da so bile te stvari kompromisi med patentnimi pravicami konkurence, fizikalnimi zahtevami tehnologije in drugimi omejitvami. Malo tega je verjetno nastalo nalašč.
Provokativna barva je zraven zato, da kakofonija oblik in konceptov deluje bolj odštekano in povezana v enotno zgodbo. Tako se oblikovanja lotijo srednješolci. A opraviti imamo s paradnim konjem tretjega najvrednejšega podjetja na svetu, ki je svoje ime zgradilo ravno na estetiki dizajna in uporabniški izkušnji. Ampak estetov v Applovem vodstvu praktično ni več. Podjetje vodijo logistiki in inženirji. Oboji učinkovitost in praktičnost zelo pogosto zamešajo za lepoto. Nič čudnega, da postajajo iphoni vse bolj podobni androidom.
Ko 233 gramov težko in 16,3 centimetra visoko oranžno napravo primemo v roke, vemo, da gre za nekaj konkretnega. Zlasti ko pro max primerjamo z iphonom air, s katerim sta si v dlani kot dan in noč. Se pa v ohišju pro maxa skriva kar nekaj tehnologije.
Zaslon OLED z diagonalo 17,5 centimetra (6,9 palca) ima ločljivost 2868 x 1320 oziroma gostoto 460 pik na palec (ppi). To je sicer za kakšnih 38 ppi manj kot pri galaxy s25 ultra. Je pa najvišja svetilnost 3000 kandel za 400 kandel višja pri jabolku. No, Honorjev pravkar predstavljeni magic 8 pro ima najvišjo svetilnost 6000 kandel. Ostale stvari so pri pro maxu standardne za premijsko napravo – prilagodljivo 120-herčno (Hz) osveževanje slike ter podpora za HDR10 in Dolby vision.
Odlična avtonomija baterije
Pod pokrovom najdemo nov Applov procesor A19, v pomoč pa ima še 12 GB delovnega spomina. Oboje je več kot dovolj za potrebe sodobnega uporabnika. Tako bo ostalo še nekaj let. Izkušnja je tekoča in gladka. Preprosto deluje …
Prostor za shranjevanje se začne pri 256 GB, kar je dovolj, baterija pa ima zmogljivost 4832 miliamperskih ur (mAh). Polnjenje je 40-vatno (W), kar napravo polovično napolni v 20 minutah. Evropska izkaznica pa ob tem govori o 53 urah delovanja baterije, upoštevajoč standardiziran test izmenjavanja mirovanja, telefonskih klicev, prenosa podatkov ter gledanja videov in igranja iger. V praksi bodo resni uporabniki baterijo izpraznili prej. Je pa klub temu njena avtonomija odlična.
Na evropski izkaznici se lahko baterija pohvali tudi z vzdržnostjo 1000 ciklov polnjenja. Galaxy s25 ultra jih zdrži dvakrat toliko. Trpežnost pro maxa je pri 180 prostih padcih dokaj standardna. So se pa že pojavile kritike uporabnikov, da se barva ob udarcih zelo rada odkruši z aluminijastega ohišja. Za popravljivost so mu namenili oceno C. Tudi dokaj standardno. Odpornost proti vodi in prahu je IP68, kar je dovolj za 30 minut na globini 6 metrov pod vodo. Evropska različica še vedno premore tudi režo za nano-SIM.
Še vedno najboljša kamera za snemanje videov
Glavni zvezdnik telefona je kamera. Sprednja ima posrečen trik kvadratnega tipala, programska oprema telefona pa se nato odloči, kako bo izrezala oziroma uokvirila fotografijo. V praksi to pomeni, da lahko telefon držimo pokončno in v tem položaju naredimo portretne ali pa ležeče sebke. Ni nič nujnega, je pa praktično in domiselno. Tako je videti napredek, ko so vse lahke stvari že narejene.
Prednja kamera ima sicer ločljivost 18 milijonov pik (MP), sebki pa so lepi. Za večjo črno pilulo v zaslonu oziroma »dinamični otok« skrbi še tipalo za prepoznavo obraza za odklepanje naprave.
Na hrbtišču najdemo tri kamere. Vse z ločljivostjo 48 MP. Teleobjektiv omogoča 4-kratno optično povečavo, ultraširokokotna kamera pa ponuja dokaj standardno 120-stopinjsko fotografijo.
Glavna kamera in teleobjektiv delata odlične portrete, v dobri svetlobi pa vse tri zajamejo tudi zelo veliko podrobnosti, z naravnimi barvami. Odlično se izkaže tudi povečava. Snemanje videov je še vedno na najvišji ravni med mobilniki. Ko svetlobne razmere niso več idealne ali pa ko smo za štirimi stenami, nekoliko nasrka barvna pristnost. Pojavi se tudi šum. So kamere, ki so boljše od iphonovih, ko razmere postanejo slabše.
Iphone 17 pro max je še eden v seriji Applovih mobilnikov, ki jim ne gre očitati nič slabega glede kakovosti, je pa vseeno nekoliko brez iskrice in človeka ne navduši. Odštekanost dizajna in oranžne barve je zgolj očitno prikrivanje, da nekaj manjka. Da so pri Applu po enem letu vztrajanja, da je titan nekaj najboljšega za ohišje, letos zopet presedlali na aluminij, je pa tako in tako zgodba zase. Niso pa si premislili glede cen. Za model z 256 GB diska želijo 1540 evrov.
