V odmaknjenih gorskih predelih Španije, visoko v skalni polici, so znanstveniki odkrili nepričakovanega zgodovinskega arhivarja: brkatega sera. Gnezdo te veličastne ujede, ki so ga ptice uporabljale več generacij, je skrivalo presenetljivo zbirko predmetov, med katerimi izstopa skoraj nedotaknjena sandala iz 13. stoletja.
Odkritje, objavljeno v ugledni znanstveni reviji Ecology, odpira novo poglavje v razumevanju, kako lahko živalsko vedenje služi kot ključ do odkrivanja človeške preteklosti. Brkati seri (Gypaetus barbatus), ki se jim zaradi edinstvene prehrane, sestavljene pretežno iz kosti, upravičeno reče tudi kostni drobilci, so znani po tem, da v svoja gnezda nosijo različne materiale. Vendar pa so bili tokratni najdeni predmeti tako stari in tako dobro ohranjeni, da so presenetili celo izkušene raziskovalce.
V enem izmed raziskanih gnezd, ki so ga ptice skozi stoletja gradile na isti lokaciji, so znanstveniki našli popolnoma ohranjeno sandalo, spleteno iz trpežne stepske trave, ki raste v sušnih predelih južne Španije in severne Afrike ter so jo ljudje stoletja uporabljali za izdelavo vrvi, košar in obuval. Radiokarbonsko datiranje je potrdilo, da sandala izvira iz 13. stoletja, iz časa poznega srednjega veka.
»Zavedali smo se, da brkati seri v gnezda nosijo različne predmete, vendar nas je tako število artefaktov oziroma predvsem njihova starost popolnoma osupnila,« je za medije povedal vodja študije, dr. Antoni Margalida iz španskega Nacionalnega raziskovalnega sveta.
Poleg sandale so v gnezdu odkrili tudi druge zgodovinske dragocenosti. Tako so našli kos ovčjega usnja iz 14. stoletja, poslikan z okro, ostanke pletene košare iz 18. stoletja in konico puščice za samostrel neznane starosti.
Raziskovalci domnevajo, da so ptice nekatere predmete, kot so ostanki blaga in usnja, morda uporabile za utrjevanje in mehčanje gnezda. Drugi, kot je konica puščice, pa bi lahko tja zašli skupaj s plenom, ki so ga prinesle v gnezdo.
Gnezda teh ptic so običajno v zavetju skalnih votlin in previsov, kjer so stabilne temperature in nizka vlažnost. To so idealni pogoji za konzervacijo organskih materialov, ki bi v drugačnih okoliščinah že zdavnaj propadli.
»Ta gnezda so kot majhni naravni muzeji ali časovne kapsule,« pojasnjujejo avtorji študije. Vsak predmet pripoveduje svojo zgodbo – ne samo o vsakdanjem življenju ljudi, ki so nekoč živeli na teh območjih, temveč tudi o takratni favni, rastlinstvu in celo o podnebnih spremembah skozi stoletja.
