Predstavljajte si, da kupite športni električni avtomobil z motorjem, ki zmore 300 kilometrov na uro, nato pa nanj namestite kolesa iz starega dizla. Sliši se absurdno, vendar tehnološki strokovnjaki opozarjajo, da prav to počne večina lastnikov sodobnih pametnih televizorjev. V dobi, ko so zasloni postali tanki računalniki z osupljivo ločljivostjo 4K in celo 8K, ostaja ključna povezava med napravo in vsebino pogosto spregledana — skromni kabel HDMI in vtič, v katera sodi.
Čeprav se zdi priklop igralne konzole, zvočne letve (soundbara) ali pretočne naprave na televizor trivialno opravilo – »samo vtakneš in deluje« – realnost v ozadju digitalnega prenosa podatkov pripoveduje drugačno zgodbo. Razlika med sliko, ki jo gledate, in sliko, ki jo je vaš televizor dejansko sposoben prikazati, je pogosto drastična.
Iluzija univerzalnega priključka
Leta 2002, ko je bil standard HDMI prvič predstavljen, je obljubljal revolucijo: en kabel za zvok in sliko. Dve desetletji kasneje je ta standard postal žrtev lastnega uspeha in zmede pri poimenovanju. Fizični videz priključka se ni spremenil, tehnologija v ozadju pa je napredovala svetlobna leta.
Najpogostejša napaka, ki jo uporabniki delajo, je predpostavka, da so vsi vhodi na hrbtni strani televizorja enakovredni. Pri večini televizorjev srednjega in celo višjega cenovnega razreda to ne drži. Proizvajalci pogosto varčujejo tako, da namestijo le ena ali dva vrata, ki podpirata najnovejši standard HDMI 2.1, medtem ko ostala ostajajo na starejšem standardu HDMI 2.0.
Zakaj je to pomembno? Pasovna širina. Starejši standard preprosto ne more prenesti ogromne količine podatkov, ki jih zahtevajo najnovejše igralne konzole, kot sta playstation 5 ali xbox series X, ali zmogljivi igralni računalniki. Če takšno napravo priključite v napačen vhod, boste morda še vedno videli sliko, vendar boste izgubili ključne funkcije, kot sta osveževanje pri 120 sličicah na sekundo (120 Hz) ali napredne barvne globine HDR.
Za cinefile in avdiofile je ključnega pomena iskanje oznake eARC (enhanced Audio Return Channel). Ta specifičen vhod je optimiziran za prenos nekompresiranega, visokokakovostnega zvoka nazaj v vaš zvočni sistem ali sprejemnik. Če zvočno letev priključite kamor koli drugam, boste morda omejeni na slabšo zvočno izkušnjo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Mit o dragih kablih
Trg HDMI kablov je že dolgo poligon za zavajajoče trženje, kjer se prodajajo »pozlačeni« kabli za astronomske vsote, ki ne prinašajo nikakršne koristi. Vendar pa je s prihodom ločljivosti 4K in visokega dinamičnega razpona (HDR) kakovost kabla dejansko postala pomembna – vendar ne zaradi zlata, temveč zaradi fizike prenosa podatkov.
Če uporabljate star kabel, ki ste ga našli v predalu iz leta 2012, za povezavo nove konzole, bo sistem samodejno znižal kakovost signala, da prepreči izpad slike. Zaslon ne bo črn, bo pa manj impresiven.
Za sodobne potrebe ni pomembna blagovna znamka, temveč certifikat. Iskati je treba oznako »Ultra High Speed«, ki zagotavlja pasovno širino 48 gigabitov na sekundo. To je avtocesta, ki je dovolj široka za ves promet, ki ga generirajo sodobne naprave. Oznaka HDMI 2.1 na embalaži kabla je pogosto nezanesljiva, saj standardi dovoljujejo precejšnjo ohlapnost pri označevanju.
Vendar pa to ne pomeni, da morate zavreči vse stare kable. Za standardne blu-ray predvajalnike ali starejše pretočne naprave (Apple TV HD, denimo), ki oddajajo v standardni HD ločljivosti, so stari kabli povsem ustrezni. Digitalni signal pri teh hitrostih je robusten — ali deluje popolnoma ali pa sploh ne.
Programska oprema
Ko je strojna oprema – kabel in vhod – pravilno urejena, se bitka za kakovost preseli v menije televizorja. Televizorji so tovarniško pogosto nastavljeni na način Vivid ali Dynamic, kar je v trgovini pod močnimi lučmi videti privlačno, v domači dnevni sobi pa nenaravno in utrujajoče.
Najbolj kontroverzna nastavitev je tako imenovano glajenje gibanja (motion smoothing), ki umetno dodaja sličice, da bi gibanje izgledalo bolj tekoče. Medtem ko je to koristno pri hitrih športih, kot sta nogomet ali Formula 1, pri filmih povzroča zloglasni učinek telenovele, zaradi katerega so visokoporačunske hollywoodske produkcije videti kot poceni posnetki s staro videokamero.
Rešitev? Filmmaker Mode (režiserski način) ali Cinema. Ta nastavitev izklopi večino procesiranja slike in prikaže barve ter gibanje točno tako, kot so si zamislili ustvarjalci. Na drugi strani spektra je Game Mode (igralni način), ki je nujen za igralce videoiger. Ta način zmanjša zakasnitev (input lag) in aktivira funkcijo ALLM (Auto Low Latency Mode), kar zagotavlja, da se pritisk na gumb nemudoma odrazi na zaslonu.
Za lastnike televizorjev, ki podpirajo Dolby Vision, obstaja še ena niansa: prilagajanje svetlobi v prostoru. Dolby Vision Cinema Home je denimo zasnovan za svetlejše prostore in dvigne nivo podrobnosti v temnih delih slike, ki bi jih sončna svetloba sicer pojedla.
Nevarna dolžina
Zadnji, pogosto spregledan dejavnik, pa je razdalja. Digitalni signali pri visokih pasovnih širinah so presenetljivo krhki. Pasivni bakreni kabel HDMI, daljši od petih metrov, bo pri prenosu signala 4K 120Hz skoraj zagotovo imel težave. To se kaže kot utripanje slike, izpad zvoka ali popolna izguba signala (handshake failure).
Če vaš igralni računalnik stoji v kotu sobe, stran od televizorja, rešitev ni preprosto spajanje dveh kablov. Za razdalje nad pet metrov strokovnjaki priporočajo aktivne optične kable HDMI, ki električni signal pretvorijo v svetlobo, ga prenesejo brez izgub in na koncu pretvorijo nazaj.
Tehnologija domačega kina je res postala kompleksna, toda po drugi strani je nagrada za tiste, ki si vzamejo čas za razumevanje osnovnih principov povezovanja, velika. Vaš televizor je verjetno zmožen prikazati bistveno več, kot vidite ta trenutek. Vse, kar potrebuje, je prava »žica« in prava navodila, kako podatke uporabiti.
