Slovenska vlada bi rada sledila trendom iz Avstralije, Francije in drugih držav, ki so se lotile omejiti družbena omrežja za mlade. Eden bolj zanimivih pomislekov glede smotrnosti takšnega ukrepa je skrb, da bi mlade s tem odrezali od vrstnikov in omejili njihovo družabno življenje. Gre za razumljiv in lep sentiment. Hkrati pa je treba izpostaviti, da sledi zelo zastareli predstavi, kako so zasnovana oziroma kako delujejo družbena omrežja v svoji trenutni podobi.
Večina starejših se je z družbenimi omrežji prvič srečala s prihodom facebooka in zato tega še vedno povezuje z njegovo izhodiščno arhitekturo. In res, facebook je bil nekoč pozitiven dejavnik pri povezovanju prijateljev in znancev. Prek facebooka si ostal v stiku z ljudmi, ko so se odselili, tam si iskal pomoč pri opravilih, organiziral si dogodke, akcije in proteste. Imel je sicer tudi negativne plati. Zgodile so se kraje podatkov in profiliranje Cambridge Analytice. Kvizi, ki so nas spraševali po najljubših barvah in imenih domačih živali, pa so bili najverjetneje poskusi phishinga. Vseeno je bila arhitektura omrežja namenjena povezovanju.
Kaj se je spremenilo?
Vendar ta facebook danes praktično ne obstaja več. Prenehal je obstajati v trenutku, ko je omrežje začelo iskati dobiček, časovnico spremenilo v oglasno desko in kronološko razvrščene objave prijateljev nadomestilo z objavami, ki jih izbira algoritem.
Po teh potezah facebook ni bil več družbeno omrežje v pravem pomenu besede, temveč je prevzel arhitekturo spletnega medija, ki s pomočjo algoritma in zbranega profila osebnosti uporabniku ponuja posebej zanj izbrane vsebine. Gre za nadgradnjo arhitekture spletnih iskalnikov, kot je google. Če slednji uporabniku omogoča najti tisto, kar ga zanima, je facebook postal platforma, kjer je uporabnik brez truda naletel na vsebine, za katere niti ni vedel, da ga zanimajo.
Snovalci omrežij so že kmalu ugotovili, da ljudi najbolj zanimajo negativna čustva, zato so nam začeli množično servirati stvari, ki nas razburijo. To so lahko vsebine, ki se nam zdijo napačne, ali pa vsebine, ki nam dajo misliti, da je nekaj narobe z nečim drugim (denimo z neko odločitvijo politikov).
Ko so nadalje ugotovili, da lahko z objavami vplivajo na naše razpoloženje, pa so se sploh razmahnile priložnosti za posameznike, ki so želeli vplivati na javno mnenje. Namesto uporabnikov družbenega omrežja smo postali izdelki, ki jih oglaševalcem, politikom, vplivnežem in drugim akterjem prodajajo upravitelji največjih oglasnih desk na svetu. Surovina, ki jih najbolj zanima še danes, pa je naša pozornost.
Takšni arhitekturi sledijo praktično vsa sodobna družbena omrežja, od facebooka, instagrama do X in tiktoka. Za to, da izraz družbeno omrežje za takšne platforme danes res ni več primeren, pa je poskrbel še neki drugi pojav.
Od agore do skritih klepetalnic
V prvih letih družbenih omrežij smo uporabniki zelo sproščeno javno objavljali vse, kar nam je padlo na pamet. V primeru twitterja je to pomenilo, da se je slehernik v nekem trenutku res lahko znašel v neposrednem spletnem pogovoru z Lady Gaga, Cristianom Ronaldom, predsednikom ali premierjem države in še kom drugim. Šlo je res za nekakšno sodobno in globalno različico starogrške agore.
Tako sproščena komunikacija pa je nasedla na čeri, ko se je razmahnila kultura spletnega lova na čarovnice. Včasih zaradi najbolj banalne šale. Ta praksa ni odpravila grdega obnašanja ljudi. Uničila je sproščeno komunikacijo. Vodenje računov na družbenih omrežjih so prevzeli strokovnjaki za stike, pristnost pa so nadomestili preračunljive objave in oglaševanje takšne ali drugačne agende.
Mladi, ki so odraščali s spletnim lovom na čarovnice, so že zdavnaj ugotovili, da družbenih omrežij ne uporabljaš za komunikacijo na odprtih kanalih oziroma po časovnici. Zato komunicirajo prek zaprtih skupin ali prek zasebnih pogovorov. Ko kaj objavijo javno, to tudi oni storijo z neko (bolj ali manj premišljeno) agendo. Kot vsi drugi uporabniki. Javna objava danes je vselej nastop za občinstvo.
Ta preobrazba družbenih omrežij v algoritemske medije ter sproščenega javnega komuniciranja v zasebno komunikacijo, pomeni zlasti to, da mladi za komuniciranje s prijatelji danes v resnici ne potrebujejo družbenih omrežij. Vse funkcije, ki jih potrebujejo, dobijo v klasičnih pogovornih aplikacijah, kot so signal, viber, whatsapp in kar je še tega. Tudi selitev skupin z instagrama, facebooka ali tiktoka na eno od teh pogovornih platform jim ne bo povzročila težav. Vem. Skozi to smo večkrat šli tudi starejši milenijci. Od irca do windows messengerja, skypa in myspacea. Če se bodo preselili na signal, bodo njihovi pogovori tudi bolj varni, saj bo vsa medsebojna komunikacija izredno dobro šifrirana. Pred zvedavimi očmi pa bodo varni tudi njihovi metapodatki.
Velik problem parasocialnih odnosov
Čemu pa se bodo morali mladi dejansko odpovedati, če se bodo morali odpovedati družbenim omrežjem? To ne bodo pristna prijateljstva, temveč njihovi parasocialni odnosi.
Izraz sta leta 1956 skovala sociologa Donald Horton in Richard Wohl, ko sta proučevala vpliv takrat novega medija – televizije. Opazila sta, da gledalci do televizijskih napovedovalcev in zvezdnikov razvijejo enostransko čustveno navezanost, ki simulira resnično prijateljstvo. Gledalec verjame, da osebo na zaslonu »pozna«, čeprav gre za strogo voden in enosmeren proces.
Če je televizija ustvarjala iluzijo bližine, so sodobna družbena omrežja to iluzijo spremenila v hiperrealnost. Danes parasocialni odnos ni več le pasivno gledanje zvezdnika v filmu, temveč aktivno spremljanje vsakega trenutka vplivneževega življenja – od tega, kaj zajtrkuje, do njegovih najbolj intimnih stisk, ki jih (pogosto s premišljenim namenom) deli s svojimi sledilci.
Parasocialne odnose spodbujajo tudi avtorji, saj imajo pogosto med prenosi vklopljene klepetalnice, kjer lahko občinstvo objavlja svoje komentarje, avtorji pa se nanje v živo odzivajo. Takšni odzivi ustvarijo vtis vzajemnega odnosa, v resnici pa avtor ne ve, kdo si, in nate pozabi že v naslednjem hipu. V parasocialnem odnosu ena stran v odnos vlaga ogromno čustvene energije, časa in pozornosti, druga stran pa vse to izkorišča za monetizacijo in oglaševalske pogodbe. Vendar to še ni največji problem.
Čas in čustvena energija, ki ju mladi vložijo v vzdrževanje parasocialnih odnosov, sta odvzeta resničnim interakcijam in odnosom. V resničnem svetu so odnosi naporni, zahtevajo prilagajanje, konflikt in kompromis. Parasocialni odnos pa je varen in udoben – vplivnež te nikoli ne zavrne, nikoli se ne skrega s tabo in je vedno tam, ko ga potrebuješ. »Samo en klik si stran,« je nekoč pel Mitja.
Kujejo dobičke, a nočejo odgovornosti
Parasocialni odnosi na omrežjih, kot je instagram, zlasti pri deklicah izkrivljajo samopodobo. Zasnovani so namreč na idealizirani podobi vplivnežev. Mladi svoje življenje primerjajo s skrbno zrežiranimi utrinki svojih digitalnih »prijateljev« in nato trpijo, ko opazujejo razkorak med njihovim življenjem in svojim. Ta razkorak je velik že v primerjavi s skrbno kuriranimi utrinki resničnih prijateljev in znancev. Ko vsebine objavljajo profesionalci, s profesionalno opremo in znanjem kadriranja ter vsemi drugimi triki, pa stvar postane še toliko hujša. Ta razkorak vodi v kronično nezadovoljstvo, tesnobo in občutke manjvrednosti. V primeru vplivnežev, ki svoj življenjski slog povezujejo s sovražnimi svetovnimi nazori, naložbami v kriptoposle ali uživanjem določenih nepreverjenih diet, so posledice lahko izredno resne.
Parasocialni odnosi na družbenih omrežjih so v svojem jedru izkoriščevalski in so temelj, na katerem stoji današnji »vplivniški marketing«. Ko mlada oseba verjame, da je vplivnež njen prijatelj, postane kritična presoja do izdelkov in vrednot, ki jih ta oseba promovira, skoraj nična. Priporočilo postane osebno darilo, ne pa oglas, kar vodi v nekritično potrošništvo, finančno izkoriščanje in radikalizacijo ranljivih mladostnikov.
Mladi s prepovedjo »družbenih omrežij« ne bodo izgubili stikov s prijatelji. Bodo pa težje do njih dostopali avtorji vsebin, za katere platforme izrecno nočejo prevzeti odgovornosti. Jih pa z največjim veseljem vsiljujejo očem mladih, na katere bodo na podlagi analiz njihovega spletnega značaja naredile največji vtis.
