Komet 3I/ATLAS je precej nenavadno nebesno telo, saj gre za veliko gmoto, ki ni del našega Osončja, ampak ga bo le prečila. Do zdaj smo uspeli opaziti le še dva objekta tega tipa, prvega šele leta 2017. Trenutno prečka naše Osončje s precejšnjo hitrostjo. Glede na naše Sonce se namreč giblje s kar 60 kilometri na sekundo, kar je približno dvakrat toliko kot zadnji medzvezdni komet 2I/Borisov in štirikrat toliko kot sonda Voyager 1, ki je prva vesoljska sonda, ki je zapustila naše Osončje.
Nebesna telesa našega Osončja
Kar vidimo na nebesnem svodu s prostimi očmi, so večinoma zvezde. Nebesna telesa, podobna našemu Soncu, oddajajo ogromno svetlobe, a so za običajne predstave neznansko daleč.
Telesa, ki so del našega Osončja in torej tako ali drugače krožijo okoli Sonca, so neprimerno bližje kot zvezde, a jih lahko opazimo le zaradi sončne svetlobe, ki jo odbijajo. Zato so ti objekti lahko precej temni. Nam bližji planeti so sicer še vedno vidni tudi s prostim očesom. Tak je na primer planet Venera, ki je velikokrat viden nizko na horizontu kmalu po sončnem zahodu ali tik pred sončnim vzhodom.
Precej težje je opaziti veliko manjša vesoljska telesa. Večino teh uvrščamo med asteroide, ki jih je v našem Osončju na milijone. Največ jih okoli Sonca kroži med planetoma Mars in Jupiter, nekateri pa imajo tudi bolj ekscentrične orbite. Do zdaj smo identificirali že okoli milijon asteroidov, z začetkom delovanja observatorija Vera C. Rubin pa se bo ta številka povečala še za nekajkrat.
Nekoliko lažje je opaziti precej bolj redke komete. To so manjša nebesna telesa, ki so vsaj deloma sestavljena iz ledu, a ta led praviloma ni zamrznjena voda, ampak zamrznjen ogljikov dioksid, metan ali amonijak. Okoli Sonca krožijo v močno ekscentrični orbiti, kar pomeni, da se gibljejo po razpotegnjeni elipsi, kjer se na enem koncu precej približajo Soncu. Ko se to zgodi, se okoli njih začne ustvarjati velik oblak plinov, ki izparevajo iz kometa, za njim pa se tvori dolg rep plinov. Ker je ta rep lahko zelo dolg – tudi za več kot deset obsegov Zemlje – in ker ta material osvetljujejo sončni žarki, postane bolj viden. Redki kometi so tako vidni celo s prostim očesom, zaradi česar so jih ljudje opazovali že od nekdaj. Na nebu ostanejo več noči in se v tem zelo razlikujejo od na fotografiji morda podobnih utrinkov, ki so drobna nebesna telesa, ki na kratko zasvetijo na nebu, ko zgorijo ob vstopu v Zemljino atmosfero.
Skrajno redki so kometi, ki ne krožijo okoli našega Sonca, ampak se gibljejo v medzvezdnem prostoru. Verjetno je teh objektov kar precej, a jih zaradi velike oddaljenosti ne moremo opazovati. Občasno pa kakšen prečka tudi naše Osončje.
Kaj je posebnega na kometih, ki niso iz našega Osončja?
Vse, kar obstaja v našem Osončju, je nastalo skupaj s Soncem, ki je staro okoli 4,5 milijarde let. Posamezni atomi so sicer že bili del kakšnih drugih zvezd in osončij, a nebesna telesa so nastala šele z nastankom Osončja. Vsaj v dogledni človeški prihodnosti so človeštvu dosegljivi le objekti v našem Osončju.
Komet 3I/ATLAS se giblje iz središča naše galaksije navzven, kar pomeni, da prihaja iz območij, ki so se formirala že mnogo pred nastankom našega Osončja. Tako je verjetno precej starejši od česarkoli v našem Osončju. Znanstveniki menijo, da je lahko star do sedem milijard let.
Ker gre za komet, obdan z oblakom delcev, ki se dvigajo z njegove površine, je neposredno opazovanje trdega jedra kometa precej težko. Kar astronomi opazujejo, so namreč žarki sončne svetlobe, ki se odbijajo od oblaka okoli kometa v smeri proti Zemlji. Ocena velikosti kometa je tako odvisna od odbojnih lastnosti delcev v tem oblaku, te pa so odvisne od tega, kakšen material sestavlja oblak. Trenutno astronomi ocenjujejo, da 3I/ATLAS verjetno ni večji od 1,2 kilometra v premeru.
3I/ATLAS se bo središču Osončja najbolj približal konec oktobra. Na razočaranje številnih astronomov bo takrat Zemlja praktično na nasprotni strani Sonca, 3I/ATLAS pa se bo najbolj približal Marsu. Zaradi njegove izjemne hitrosti bo sicer potoval precej naravnost in ga Marsova gravitacija ne more pritegniti. Za opazovanje bodo tako najbolj primerni teleskopi v vesolju.
Načrtovana opazovanja
Včeraj je 3I/ATLAS prvič opazoval vesoljski teleskop Hubble, ki je posnel do sedaj najboljše posnetke.
Prvi je 3I/ATLAS opazil teleskop ameriške vesoljske agencije Nasa Atlas v Čilu, po katerem je komet dobil tudi ime. Prej odkrit komet 2I/Borisov je na primer dobil ime po ruskem amaterskem astronomu Genadiju Borisovu, ki ga je odkril.
V prihodnosti lahko pričakujemo odkritje še več takih nebesnih teles, saj je pred nekaj meseci začel delovati nov observatorij Vera C. Rubin, in sicer – tako kot Atlas – visoko v čilskih Andih, kjer so odlični pogoji za opazovanja neba. Ta observatorij je 3I/ATLAS posnel že nekaj dni pred teleskopom Atlas, ko so znanstveniki izvajali še testne posnetke in novega kometa ni nihče opazil.
Od odkritja novega kometa so se proti njemu ozrli številni največji teleskopi. Teleskop NOT na Kanarskih otokih je že dan po odkritju potrdil, da gre res za komet in da je torej delno sestavljen iz ledu, ki izpareva s površine ter tvori oblak okoli trdega jedra. Opazovanja s teleskopom GranTeCan so pokazala, da se komet suka s periodo 16 ur, teleskop Gemini na Havajih pa je uspel določiti, da iz kometa uhajata voda in droben kremenov prah.
Že omenjen vesoljski teleskop Hubble je opazovanja začel včeraj in bo poskušal narediti boljše meritve elementov v oblaku delcev okoli kometa. Predvsem bo poskušal izmeriti razmerje med žveplom in kisikom, kar omogoča spektrometer, ki meri valovne dolžine svetlobe. Posamezni kemični elementi namreč oddajo svetlobo v zanje značilnih pasovih.
Še boljše instrumente ima vesoljski teleskop James Webb, ki je precej dlje od Zemlje kot Hubble in je precej novejši. Delovati je začel pred tremi leti in opazuje v infrardečem svetlobnem spektru. To je elektromagnetno sevanje daljše valovne dolžine od vidne svetlobe, ki ga Zemljina atmosfera ne prepušča, zato takih meritev z njene površine ni mogoče izvesti. Poskušal bo določiti prisotnost vode, ogljikovega dioksida in monoksida ter amonijaka. Boljši podatki o sestavi oblaka okoli kometa bodo omogočili tudi bolj natančno določitev velikosti kometa.
Žal ne moremo upati, da bi na 3I/ATLAS lahko pristala vesoljska sonda. Ne gre le za to, da bo komet precej hitro prečkal Osončje in da za organiziranje take odprave ni časa. Tudi če bi za prihod kometa vedeli več let vnaprej, je hitrost tega kometa tako velika, da bi tudi največje rakete z zelo lahko sondo le stežka pospešile do take hitrosti, da bi ujele 3I/ATLAS.
Kaj pa če je 3I/ATLAS vseeno ladja Nezemljanov?
Glede na v zgolj nekaj tednih zbrane podrobnosti o 3I/ATLAS in njegovem gibanju, sestavi oblaka okoli njega ter njegovi velikosti je jasno, da astronomi niso zagledali vesoljske ladje nezemeljske civilizacije. Precej malo verjetno se zdi, da bi Nezemljani po vesolju potovali s kot Nanos veliko vesoljsko ladjo, ki za seboj pušča oblak kremenovega prahu in ledu ter potrebuje za pot med dvema zvezdama v naši galaksiji v povprečju 25.000 let. Čeprav je 3I/ATLAS nekajkrat hitrejši kot znanstvene sonde, je še vedno precej počasen za medzvezdno potovanje.
To vseeno ne ustavi nekaterih, ki iščejo pozornost – profesor teoretične fizike Avi Loeb z univerze Harvard na primer trdi, da bi objekt lahko poslala zunajzemeljska civilizacija, saj naj njegova pot med planeti Osončja ne bi mogla biti naključje, in da bi se morali na Zemlji pripraviti na možnost obiska superiorne civilizacije. Nekaj podobnega je Loeb trdil že pri odkritju prvega medzvezdnega kometa, ki pa je naše Osončje zapustil brez napada na Zemljo.
