Na videz preprosto vprašanje: kje leži geografsko središče celine. Toda v resnici je odgovor precej bolj zahteven, kot se zdi. Povzroča namreč presenetljivo zapletene in včasih ostre spore po vsem svetu. Medtem ko zemljevidi prikazujejo celine kot jasno zarisane kose nekakšne sestavljanke, je določanje njihovega središča vse prej kot enostavno. Gre za boj, v katerem se geodetski izračuni prepletajo z nacionalnimi interesi in turističnimi apetiti. Od skromne vasi v Litvi do osamljenega spomenika v avstralski puščavi, lov na središče sveta razkriva, da je ta točka veliko več kot zgolj koordinate na zemljevidu.
Iskanje natančne sredine neke celine je sicer kompleksen geodetski problem, o katerem se strokovnjaki ne morejo poenotiti. Univerzalne metode za izračun namreč ni, kar pušča odprta vrata različnim interpretacijam in posledično različnim središčem.
V preteklosti so se strokovnjaki zatekali k preprosti, vendar domiselni tehniki: iz kartona so izrezali obliko celine in jo poskušali uravnotežiti na konici igle. Točka, kjer je karton ostal v ravnotežju, je veljala za težišče. Na ta način so pred sto leti za središče Severne Amerike določili mestece Rugby v Severni Dakoti. Ta metoda je veljala za zadostno, dokler niso satelitski sistemi in računalniška moč omogočili natančnejših izračunov.
Matematična metoda
Prelom se je zgodil pred desetimi leti, ko je geograf Peter Rogerson z Univerze v Buffalu predstavil novo, matematično trdnejšo metodo. Z uporabo azimutalne ekvidistančne projekcije, ki minimizira vsoto kvadratov razdalj od središčne točke do vseh drugih točk na ozemlju, je prišel do novega rezultata. Njegova študija, objavljena v ugledni reviji The Professional Geographer, je pokazala, da pravo središče Severne Amerike leži v kraju z zgovornim imenom Center, prav tako v Severni Dakoti.
Če je v Severni Ameriki debata bolj akademska, pa je v Evropi situacija skoraj komična. Za naziv geografskega središča stare celine se poteguje najmanj deset držav, od Švedske na severu do Madžarske in celo Belorusije na vzhodu. Vsaka od njih ima svoj spomenik, svojo metodo izračuna in svojo turistično tablo.
Kljub lokalnim trditvam pa znanstveni konsenz vendarle obstaja. Leta 1989 je ekipa francoskega Nacionalnega geografskega inštituta (IGN) izračunala težišče Evrope in ga umestila v bližino vasi Purnuškės, nedaleč od kraja Girija v Litvi. Litva je to čast sprejela z odprtimi rokami in na lokaciji postavila spomenik. Vendar to ni ustavilo drugih. V slovaškem kraju Kremnické Bane še vedno ponosno stoji spomenik, ki označuje središče Evrope, podobne oznake pa najdemo tudi drugod. Očitno je, da turistični in politični interesi pogosto preglasijo znanstvena dognanja.
Lažno središče
Tudi v Ameriki zgodba ni preprosta. V Severni Ameriki je mestece Rugby, ki ima 2500 prebivalcev, svoj status središča, potrjen s štirimetrskim kamnitim spomenikom iz leta 1931, desetletja tržilo kot turistično atrakcijo. Nato pa se je oglasil bar iz sosednjega zaselka Robinson in si na podlagi lastnih izračunov nadel isti naziv, o čemer je poročal celo The New York Times.
V Južni Ameriki je zgodba še bolj nenavadna. Uradno središče, ki ga je leta 1909 določil brazilski maršal Cândido Rondon, stoji v mestu Cuiabá, kjer so postavili mogočen marmornat obelisk. Vendar so natančnejše meritve v devetdesetih letih pokazale, da je pravo središče 45 kilometrov stran, blizu kraja Chapada dos Guimarães. Tam danes stoji skromna betonska plošča. Vendar kot poroča spletišče Conde Nast Traveller, turisti še vedno drvijo v Cuiabó k »lažnemu«, četudi uradno priznanemu središču.
Politična nota
V Aziji ima iskanje središča izrazito politično noto. Postavili so dva spomenika: enega so postavili leta 1968 v ruskem mestu Kizil, drugega pa v devetdesetih letih na Kitajskem, blizu mesta Urumki, kjer so okoli njega zgradili celo novo vas z imenom Srce Azije. Tu določanje središča postane dejanje uveljavljanja ozemeljske suverenosti.
Na južni polobli so debate mirnejše. V Afriki središče neuradno postavljajo blizu mesta Epena v Republiki Kongo, vendar brez uradnega spomenika ali večjih polemik. Avstralija pa je spor rešila pragmatično. Uradne oblasti so sprejele metodo izračuna, ki temelji na liniji obale ob visoki plimi. Rezultat je Lambertov center v Severnem teritoriju, osamljena točka, ki je splošno sprejeta in ne povzroča resnih izpodbijanj.
