V popolni tišini vesolja, kjer zvok po zakonih fizike ne bi smel potovati, je prvi kitajski astronavt Yang Liwei oktobra 2003 doživel nekaj nepojasnljivega. Med zgodovinskim 21-urnim poletom v kapsuli Shenzhou 5, ki je Kitajsko izstrelil med vesoljske velesile, je njegovo osredotočenost prekinil nenavaden, ritmičen zvok.

Zvok, ki ga je kasneje opisal v več intervjujih in svoji avtobiografiji, je bil presenetljivo zemeljski: »Slišati je bilo, kot bi nekdo z lesenim kladivom tolkel po železnem vedru.« Sprva je bil prepričan, da gre za tehnično napako ali motnjo v sistemih plovila. Pogled skozi okno ni razkril ničesar – zunaj je bila le neskončna temina, posejana z zvezdami. Zvok ni prihajal ne od znotraj ne od zunaj, je pojasnil, a se je kljub temu ponavljal v intervalih.

Identični zvoki

Primer bi morda utonil v pozabo kot enkratna anomalija, če se ne bi ponovil. Med misijo Shenzhou 6 leta 2005 in ponovno med misijo Shenzhou 7 leta 2008 so tudi drugi kitajski astronavti poročali o identičnem, nepojasnljivem trkanju. S tem je osebno doživetje enega človeka postalo ponavljajoč se fenomen, ki zahteva znanstveno pojasnilo.

Glavna težava, s katero se soočajo inženirji in fiziki, je temeljna. Zvočni valovi za svoje širjenje potrebujejo medij – najsi bo to zrak, voda ali trdna snov. V skoraj popolnem vakuumu vesolja zvok preprosto ne more potovati. Kakršen koli zvok, ki ga sliši astronavt, mora torej izvirati bodisi iz neposrednega stika s plovilom bodisi iz notranjosti same kapsule.

Znanstvena skupnost je ponudila več hipotez, toda nobena doslej ni bila dokončno potrjena.

Po več kot dveh desetletjih preiskav in analiz ostaja trkanje v vesolju uradno nepojasnjeno. Skrivnostni zvok iz orbite tako ostaja ena najbolj vztrajnih in zanimivih anekdot v zgodovini človeških vesoljskih programov.

Najverjetnejša razlaga se nanaša na termično raztezanje in krčenje materialov. Med kroženjem okoli Zemlje vesoljsko plovilo doživlja ekstremne temperaturne spremembe, ko prehaja iz neposredne sončne svetlobe v Zemljino senco. Temperaturna razlika lahko presega 200 stopinj Celzija. Zaradi tega se kovinska struktura plovila širi in krči, kar lahko povzroči pokanje in škripanje. Ti zvoki, ki se prenašajo po strukturi plovila, bi lahko v notranjosti zveneli kot trkanje.

Druga teorija

Druga teorija predlaga, da bi lahko vir zvoka bili drobni delci vesoljskih odpadkov, ki z veliko hitrostjo trčijo ob zunanji ovoj kapsule. Čeprav je ta možnost tehnično mogoča, ostajajo vprašanja. Trki bi morali biti naključni, medtem ko so astronavti poročali o ritmičnem zvoku. Poleg tega po vrnitvi na Zemljo na plovilih niso odkrili nobenih sledi udarcev, ki bi potrjevali to teorijo.

Yang Liwei po pristanku oktobra 2003. / Foto: Profimedia

Yang Liwei po pristanku oktobra 2003. / Foto: Profimedia

Tretja hipoteza se osredotoča na notranjost kapsule. Majhne vibracije, ki jih povzročajo sistemi za vzdrževanje življenja, ventili ali uhajanje zraka iz opreme, bi se lahko prenašale skozi kovinsko ogrodje in ustvarile resonanco, ki daje vtis zunanjega udarca. Odmev v majhnem, zaprtem prostoru bi lahko še dodatno popačil izvor zvoka.

Zgodovina vesoljskih poletov je polna poročil o nenavadnih zvokih. Posadka Apolla 10 je leta 1969 med obkrožanjem temne strani Lune slišala nenavadno žvižganje, za katero se je kasneje izkazalo, da gre za radijske interference med lunarnim in komandnim modulom. Vendar v primeru misij Shenzhou skrivnost ostaja.

Po več kot dveh desetletjih preiskav in analiz ostaja trkanje v vesolju uradno nepojasnjeno. Skrivnostni zvok iz orbite tako ostaja ena najbolj vztrajnih in zanimivih anekdot v zgodovini človeških vesoljskih programov.

Priporočamo