Ali razumete, kakšne so razlike med posameznimi tehnologijami televizorjev, katere so njihove prednosti in katere slabosti? Tudi če sodite med poznavalce, boste verjetno priznali, da se je vse težje orientirati, katera tehnologija stoji za katerim imenom. Podjetja so v tekmi za tržni delež v zadnjih letih naredila precejšnjo zmešnjavo glede poimenovanj, ki kljub velikim tehničnim razlikam zvenijo zelo podobno. Da bi bila odločitev lažja, poglejmo pregled glavnih tehnologij televizorjev, ki so danes na trgu, s posebnim poudarkom na najbolj zavajajoče podobnih: mini LED, mikro LED in mikro RGB.
LCD-televizorji
Začnimo pri osnovi. Večina televizorjev na trgu je še vedno LCD. To pomeni, da slika nastaja v tekočih kristalih, ki sami ne svetijo, zato potrebujejo osvetlitev ozadja. Ker je ta danes skoraj izključno izvedena z LED-diodami, proizvajalci te televizorje radi imenujejo kar LED TV. To ime je nekoliko zavajajoče, saj LED niso piksli, temveč le svetlobni vir. Prednosti LCD/LED-televizorjev so ugodna cena, visoka svetilnost in dolga življenjska doba. Slabosti pa slabši kontrast in manj prepričljiva črna barva, saj osvetlitev ozadja nikoli ni povsem izklopljena tam, kjer bi morala biti slika črna.
Iz iste družine izhaja tudi QLED, ki ga močno promovira Samsung. Črka Q pomeni »quantum dot« oziroma kvantne pike – nanodelci, ki izboljšajo barvni razpon in svetilnost. Kljub drugačnemu imenu gre še vedno za LCD-televizor z LED-osvetlitvijo. Prednosti QLED so zelo živahne barve in visoka svetlost, slabost pa ostaja enaka kot pri drugih LCD: črna ni zares črna.
Mini LED-televizorji
Naslednji korak je mini LED. Ime izhaja iz bistveno manjših LED-diod, ki se uporabljajo za osvetlitev ozadja. Ker jih je lahko na tisoče ali celo več deset tisoč, je mogoče zaslon razdeliti na veliko zatemnitvenih con. To pomeni boljši kontrast, manj »bleščanja« okoli svetlih objektov in bistveno boljšo sliko v temnih prizorih. Mini LED je torej nadgradnja klasičnega LCD: zelo svetel, primeren za svetle dnevne sobe in cenovno dostopnejši od OLED. Slabost je, da še vedno ne more povsem tekmovati s tehnologijami, kjer vsak piksel sveti sam zase.
OLED-televizorji
Tu pridemo do OLED. Kratica pomeni »organic light-emitting diode«. Pri OLED-televizorjih vsak piksel oddaja svojo svetlobo in se lahko popolnoma izklopi. Rezultat je praktično neskončen kontrast, popolna črna barva in zelo enakomeren prikaz. OLED je idealen za filme in večerno gledanje. Slabosti so višja cena, nekoliko nižja maksimalna svetilnost ter – vsaj teoretično – možnost trajnih vtisov slike pri zelo specifični rabi.
Mikro LED
Zdaj pa k najbolj podobno zvenečim, a tehnično zelo različnim pojmom. Mikro LED je povsem druga tehnologija. Gre za zaslone, kjer so piksli sestavljeni iz mikroskopsko majhnih LED-diod, ki svetijo same. To pomeni prednosti OLED (popolna črna, odličen kontrast) brez njegovih slabosti (ni organskih materialov). Televizorji mikro LED so izjemno svetli, trajni in kakovostni – a za zdaj tudi izjemno dragi in večinoma omejeni na zelo velike diagonale. Zato gre bolj za tehnologijo prihodnosti kot realno izbiro povprečnega kupca.
Mikro RGB
In še mikro RGB, najnovejša marketinška domislica. Ime zveni podobno kot mikro LED, a gre v resnici za posebno vrsto mini LED-osvetlitve, kjer so uporabljene ločene rdeče, zelene in modre LED-diode namesto klasične bele. Namen je boljši nadzor nad barvami in višja učinkovitost. Televizor s tem imenom je še vedno LCD-televizor, ne pa samosvetleči zaslon. Mikro RGB torej ni revolucija, temveč evolucija obstoječe tehnologije, ki jo proizvajalci predstavljajo z zvenečim imenom. Morda celo v želji, da bi koga zavedli zaradi izredne podobnosti z bistveno dražjo tehnologijo mikro LED.
Če potegnemo črto: LCD, QLED, mini LED in mikro RGB sodijo v isto osnovno družino, razlikujejo pa se v kakovosti osvetlitve ozadja. OLED in mikro LED sta samosvetleči tehnologiji, vsaka s svojimi prednostmi in ceno. Pri izbiri novega televizorja je zato ključno vprašanje, kako in kje ga boste uporabljali – in ne toliko, kako zveneče je ime na škatli.
