V analih vojaške zgodovine obstajajo orožja, ki so s svojo uničevalno močjo zaznamovala prelomnice v spopadih. Obstajajo pa tudi tehnološki dosežki, ki so korenito spremenili naš vsakdan. Redko se zgodi, da en sam stroj pooseblja obe skrajnosti. Toda takšna je zgodba o boeingu B-29 superfortress (torej supertrdnjava), letalu, ki ni samo odvrglo atomskih bomb na Hirošimo in Nagasaki, temveč je s svojimi inovacijami tlakovalo pot do udobnih čezoceanskih letov, kot jih poznamo danes. Njegov razvoj je bil tudi najdražji projekt druge svetovne vojne, saj je v današnji vrednosti presegel ceno 55 milijard dolarjev – kar je za skoraj polovico več od celotnega projekta Manhattan, v okviru katerega so razvili jedrsko orožje.
Zdaj ko govorimo o osemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne, je bržkone čas, da se spomnimo tudi zakulisja dogajanja. In eno takih zgodb pripoveduje prav omenjeno letalo.
Zgodba se začne leta 1940, dve leti, preden je napad na Pearl Harbor Združene države Amerike potisnil v vojno. Medtem ko je v Evropi že divjala vojna vihra, je ameriška vojska slutila neizogibno. Potrebovali so superbombnik, strateško orožje, ki bi lahko poletelo več kot 3200 kilometrov daleč na višinah, ki so bile do takrat nedosegljive. Zahteva je bila tako drzna, da sta dve od petih povabljenih podjetij, Douglas in Lockheed, projekt hitro opustili. Boeing pa je imel prednost, saj so pri podobni zasnovi delali že nekaj let.
Velikanski izziv
Izziv je bil ogromen. Letala tistega časa, kot je bil denimo B-17 flying fortress (leteča trdnjava), so operirala na višinah okoli 6000 metrov. Posadke so bile izpostavljene ekstremnemu mrazu do −50 stopinj Celzija in redkemu zraku. »Ves čas si moral biti priklopljen na kisik,« je za BBC nedavno pojasnila Hattie Hearn, kustosinja Ameriškega letalskega muzeja v Duxfordu v Veliki Britaniji. »Brez tega bi v dveh minutah izgubil zavest.« Oblečeni v okorne, električno ogrevane kombinezone so se komaj premikali.
B-29 je moral leteti še višje, nad 9000 metrov, kjer so razmere nevzdržne. Rešitev je bila takrat še skoraj eksperimentalna tehnologija – kabina pod tlakom. Boeingovi inženirji niso pod tlak postavili celotnega trupa, kar bi bilo predrago in tehnično prezahtevno, temveč so ustvarili tri ločene hermetične prostore za posadko. Običajno je bilo na krovu enajst ljudi. Sprednji del za pilote in navigatorje ter osrednji del za strelce sta bila povezana z ozkim tunelom, skozi katerega so se člani posadke lahko plazili. Ta inovacija je omogočila, da so posadke na dolgih misijah opravljale delo v lahkih oblačilih, kar je bistveno zmanjšalo njihovo utrujenost.
Druga revolucionarna novost so bili daljinsko vodeni obrambni stolpiči. Strelci niso več sedeli v mrzlih steklenih kupolah, temveč so topove usmerjali iz udobja kabine s pomočjo naprednega sistema za nadzor ognja. Nekakšen primitiven računalnik, povezan z radarjem, je samodejno izračunal popravke za hitrost sovražnega lovca, temperaturo zraka in celo padec krogle. To je bil prvi sistem, kjer strelska naprava ni bila fizično povezana z orožjem.
Na robu poloma
Kljub inovacijam je bil projekt B-29 na robu poloma. Največja težava so bili motorji. Štirje ogromni 18-valjni zračno hlajeni motorji wright R-3350 so bili potisnjeni do skrajnih meja zmogljivosti. Da bi zmanjšali zračni upor, so inženirji ohišja motorjev oblikovali zelo tesno, kar pa je preprečevalo zadostno hlajenje zadnjih valjev. Posledica so bili nenehni požari. Že na prvem testnem poletu je zagorel motor, februarja 1943 pa je strmoglavil drugi prototip, pri čemer je umrlo vseh enajst članov posadke in še 21 ljudi na tleh.
Proizvodnja je bila izredno zahteven industrijski projekt, razdeljen na štiri ogromne tovarne po ZDA. Zaradi hitenja in pomanjkanja izkušenih delavcev so bila prva letala polna napak. V začetku leta 1944 je general Hap Arnold obiskal tovarno v Wichiti v Kansasu in zahteval, da do marca pripravijo 175 bombnikov. Dva meseca kasneje ni bil nared niti en sam. Sledila je operacija, znana kot Bitka za Kansas. Izkušene delavce so pripeljali iz drugih tovarn, da so na novo sestavili in popravili na stotine letal, zamenjali na tisoče električnih konektorjev in odpravili napake na motorjih. Na koncu jim je uspelo in prve supertrdnjave so končno poletele proti svojim bazam na Kitajskem.
B-29 so uporabljali izključno na pacifiškem bojišču. Iz oddaljenih oporišč na Marianskih otokih so vzletali na dolge in nevarne misije nad Japonsko. Vzleti v vročem in vlažnem tropskem zraku so bili nočna mora. Motorji so se ob vzletih nevarno pregrevali, notranjost je bila vroča.
Uničujoči napadi
Supertrdnjave so sicer izvajale ene najbolj uničujočih bombnih napadov v zgodovini. Mesece pred uporabo atomskega orožja so z zažigalnimi bombami sistematično uničevale japonska mesta z leseno gradnjo. Napad na Tokio v noči z 9. na 10. marec 1945 je terjal okoli 100.000 življenj, kar je več kot v Hirošimi ali Nagasakiju.
Po vojni se je zapuščina letala B-29 razdelila na dva dela. Sovjetski zvezi je iz ostankov strmoglavljenih letal uspelo izdelati svojo kopijo, tupoljev Tu-4, ki je postal njihov prvi nosilec atomske bombe in največja jedrska grožnja Zahodu v petdesetih letih. Na drugi strani pa je podjetje Boeing tehnologijo, razvito za B-29, uporabilo za ustvarjanje svojega prvega velikega potniškega letala s kabino pod tlakom, modela 377 stratocruiser. To letalo, ki je lahko prepeljalo do 100 potnikov, je odprlo dobo medcelinskih potovanj. Dolge vzletne steze, zgrajene za težke bombnike B-29 po vsem svetu, pa so postale temelj za mednarodna letališča, ki so omogočila razcvet civilnega letalstva.
Izdelali so 4000 primerkov B-29, do danes je ostalo samo še 22 tovrstnih letal.
