Skozi stoletja je Ravena slovela kot prestolnica Zahodnega rimskega cesarstva, pozneje Ostrogotov in Bizantinskega cesarstva, prav ta bogata politična preteklost pa je mestu zapustila izjemen umetniški pečat, ki ga danes občudujejo obiskovalci z vsega sveta.
Največji zaklad Ravene predstavljajo mozaiki iz 5. in 6. stoletja, ki veljajo za najlepše ohranjene primere zgodnjekrščanske in bizantinske umetnosti v Evropi. Ti izvirni živopisni prizori iz barvnega stekla, marmorja in pozlačenih kock krasijo cerkve, mavzoleje in baptisterije, ki so vsi vključeni na Unescov seznam svetovne dediščine. Med najbolj obiskanimi spomeniki izstopa bazilika San Vitale, kjer se obiskovalci soočijo z osupljivimi podobami cesarja Justinijana in cesarice Teodore, upodobljenima v prestižnih zlatih barvah. A še lepši je mavzolej Galle Placidie, na zunaj povsem preprost, v notranjosti pa prekrit z modro-zlatimi mozaiki, ki predstavljajo nebeško nebo s tisočerimi zvezdicami.
Mozaik z zlatimi ribicami
Toda četudi se obiskovalci Ravene pogosto sprašujejo, koliko mozaikov si sploh lahko ogledajo v enem dnevu, je v mestu mozaik, ki ga nikakor ne smejo spregledati. Mozaik v baziliki svetega Frančiška, ki jo obdaja frančiškanski samostan, je brez dvoma vrhunec mozaične ture. Lahko pa je to tudi edini mozaik v mestu, ki si ga ogledate, če zgodovina ni vaš najljubši predmet. Tako atraktiven je, da navduši tudi otroke in najstnike, ki jih ogled preostalih mozaikov precej dolgočasi.
Cerkev na mestu današnje bazilike so prvič zgradili v 5. stoletju in jo nato neštetokrat predelali, tako da ima danes navzven prelepo romansko podobo, v notranjosti pa se je do leta 1921 bohotila v baročnem razkošju; tedaj so ji z obnovo tudi v notranjosti povrnili nekaj romanske askeze. A vsega tega večina obiskovalcev niti ne opazi, kajti vsi se takoj odpravijo proti kripti, ki je skrita pod glavnim oltarjem. Tam se namreč skriva edinstven talni mozaik iz 5. stoletja, nad katerim prav zares plavajo zlate ribice.
Ker je Ravena na robu veličastne delte reke Pad, stoji na močvirnatih tleh in se zato celotno mesto počasi pogreza. Originalna cerkev se je tako skupaj s talnimi mozaiki od 5. stoletja pogreznila za tri metre in pol, kolikor je danes kripta pod tlemi bazilike. Mozaik, ki slavi škofa Neona iz 5. stoletja, je zaradi tega zalila voda, njena višina pa je odvisna od padavin: bolj ko dežuje, globlji je bazen kripte, niti v vročem poletju pa ni suh. Ker so ob vseh obnovah ugotovili, da je boj proti poplavam v kripti nemogoč, so se odločili, da bazen obdržijo in vanj naselijo zlate ribice. Izpraznijo ga le občasno, da poberejo kovance, ki jih obiskovalci v iskanju sreče mečejo v vodo.
Skrivnost Dantejevih kosti
Bazilika pa slovi še po nečem: 13. septembra 1321 je v njej potekal pogreb Danteja Alighierija. Po starodavnih zapisih so v prvi vrsti sedeli njegov ravenski gostitelj Guido Novello da Polenta ter pesnikovi trije otroci. Pokopali so ga v starem rimskem sarkofagu. Toda to je bil šele začetek sage o Dantejevih kosteh.
Dante je bil v Raveni v izgnanstvu. Kakšnih sto let po njegovi smrti so Firence, njegov domači kraj, zahtevale, da se njegovi posmrtni ostanki vrnejo domov. Družina Medici, ki si je zaželela Dantejeve kosti, je v Raveno poslala delegacijo, da bi jih pobrala iz sarkofaga. Toda pretkani frančiškani so kosti skrili. Ravena in Firence so se še stoletja z Dantejevimi kostmi igrale skrivalnice, in to celo tako uspešno, da so škatlo s posmrtnimi ostanki velikega pesnika skrili tako dobro, da so pozabili, kje je. V skupni grobnici jo je leta 1865 po naključju odkril študent zgodovine. Še dobro, da je bila označena z napisom »Dantejeve kosti«. Nemudoma so jih očistili, jih sestavili ter okostnjaka avtorja Božanske komedije razstavili v steklenem sarkofagu.
Pozneje so se vseeno odločili, da je bolje, da pesniku postavijo grobnico, kot se spodobi, in v njej še danes počiva na mali ulici tik ob ravenski baziliki svetega Frančiška. Nič nenavadnega ni, če ob grobnici kdo tiho recitira verze Božanske komedije, ne nazadnje gre za največjega italijanskega pesnika.
