Ko stopiš skozi vrata Fotohiše Pelikan na Razlagovi ulici 5 v Celju, imaš občutek, da si nehote prestopil časovno mejo. Zunaj ostane hrup mesta, znotraj pa se razpre svet, v katerem fotografija ni bila hipni klik, temveč obred, premišljen proces in srečanje. Po temeljiti prenovi, po kateri je vrata znova odprla lani, Fotohiša Pelikan danes deluje kot redko ohranjen otok fotografske in meščanske kulture 20. stoletja – pristen in tih, a hkrati izjemno zgovoren.
Ime Pelikan je v Celju že desetletja sinonim za fotografsko mojstrstvo. Josip Pelikan (1885–1977), po rodu Čeh, je v knežjem mestu pustil neizbrisen pečat. Njegov atelje ni bil le prostor portretiranja, temveč središče vizualne kulture, učenja in obrti. Pred njegovim objektivom niso stali le Celjani, temveč tudi ljudje iz širše okolice, ki so želeli ujeti pomemben življenjski trenutek ali ustvariti spomin za prihodnje rodove. Pelikan je skozi desetletja beležil burne zgodovinske prelome – obe svetovni vojni, rojstva in razpade držav –, v mirnejših časih pa se je z enako pozornostjo posvečal naravi, zlasti gorskemu svetu, ter portretom uglednih meščanov in kulturnikov.
Izjemni dragulj bogate dediščine
Po neuspešnem začetku kariere v Osijeku ga je pot po prvi svetovni vojni pripeljala v Celje. Tam je kupil hišo z že obstoječim steklenim ateljejem, ki je nekoč pripadal celjskemu fotografu Johannu Martinu Lenzu. Pelikan se je z družino v hiši naselil in v njej delal vse do smrti. Atelje pa ni bil zaprt svet – služil je tudi kot učna postaja mladim fotografom, ki so se pri mojstru izpopolnjevali in fotografsko tradicijo širili naprej.
Danes obisk Fotohiše Pelikan pomeni sprehod skozi skoraj nespremenjen prostor, v katerem se dediščina ni razkrojila, temveč ohranila. Kot poudari Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, ki obiskovalce pogosto vodi skozi hišo: »To, kar dela to hišo resnično neprecenljivo, je dejstvo, da je skoraj vse, kar je bilo v sto letih prineseno vanjo, tudi ostalo v njej. Gre za izjemen dediščinski dragulj.«
Hiša namreč ni doživela klasičnih modernizacij. Pelikanova hči Božena je v njej živela vse življenje, brez potomcev in večjih posegov v prostor. Prav to, kar bi lahko šteli za pomanjkljivost, je danes njena največja vrednost. »Kar je za nekoga hendikep, je za dediščino prednost,« pove Kregar.
V pritličju obiskovalca pričaka izjemno dobro ohranjen fotografski studio, urejen še pred drugo svetovno vojno. Tam sta delovala tako Josip Pelikan kot kasneje njegova hči, studio pa je svojo funkcijo ohranil skoraj do konca 20. stoletja. Stekleni fotografski atelje, zasnovan kot statusni simbol in hkrati donosen posel, je bil za svoj čas izjemno sodoben. Danes pa je prava redkost – Fotohiša Pelikan se ponaša s kar dvema originalnima steklenima ateljejema pod isto streho, kar je unikum tudi v evropskem merilu. »Kolikor nam je znano, je to edini primer, da sta bila dva takšna ateljeja ohranjena v isti stavbi,« poudari Kregar. »Kolegi iz večjih mest nam zaradi tega kar malo zavidajo.« Posebna izkušnja je tudi možnost, da se v steklenem ateljeju po predhodnem dogovoru fotografirate še danes. S sodobnimi tehnikami, a z občutkom nostalgije lahko nastanejo portreti, ki jih je mogoče nadgraditi tudi s kostumi z začetka 20. stoletja – redek stik s preteklostjo, ki ni le razstava, temveč doživetje.
Dobrodošli v staromeščanskem stanovanju
V prvem nadstropju se odpre staromeščansko stanovanje, ki pričara bivalno kulturo prve polovice 20. stoletja. Saloni, dnevna soba in spalnica so opremljeni z izvirnim pohištvom, secesijskimi poslikavami in osebnimi predmeti družine Pelikan. Zdi se, kot da so stanovalci hišo zapustili le za kratek sprehod. »Želeli smo ustvariti občutek, kot da je mojster samo za trenutek odšel in se bo vsak čas vrnil,« razloži Kregar.
Med številnimi zgodbami, ki jih hrani hiša, je tudi tista o Almi Karlin, eni najbolj znanih Celjank, ki se je pri Pelikanu fotografirala večkrat – a naj bi bila pogosto nezadovoljna s končnim rezultatom, saj je menila, da fotograf preveč poudari njeno rahlo povešeno levo veko. Takšne drobne anekdote hišo dodatno oživljajo in jo približajo obiskovalcu.
Fotohiša Pelikan danes ni le muzej fotografije. Je živ arhiv mesta, njegov vizualni spomin in pripoved o času, ko je bila fotografija privilegij meščanskega sloja. Kot opozori Kregar: »Fotografiranje je bilo privilegij meščanskega sloja. Podeželsko prebivalstvo je v studie prihajalo zelo redko.« Ko ob izhodu opazite Pelikanovo kolo, s katerim se je mojster najraje vozil po Celju, postane jasno, da ta hiša ni le prostor razstavljenih predmetov, temveč dom zgodb, ljudi in pogledov, ujetih v srebrne odseve preteklosti. Fotohiša Pelikan ostaja zamrznjena v času – in prav zato tako dragocena.
