Po enaintridesetih letih, preživetih s trdovratno depresijo, ki je ni bilo mogoče odgnati z nobeno znano obliko zdravljenja, je 44-letni moški znova začutil, kaj je veselje. Spektakularen uspeh eksperimentalne nevrokirurške metode, ki združuje napredno tehnologijo in natančno poznavanje delovanja možganov, odpira novo, obetavno poglavje v psihiatriji in ponuja upanje tistim, za katere se je zdelo, da ga nimajo več.
Nekatere bolečine se zdijo nepremagljive. Ko se depresija poglobi do te mere, da postane odporna proti vsem terapijam, se v življenje bolnika in njegovih bližnjih običajno naseli obup. Toda znanost še ni rekla zadnje besede. Nov pristop, ki temelji na personalizirani globoki možganski stimulaciji, je pokazal, da je mogoče prebuditi čustva tudi po desetletjih otopelosti.
Kronična stiska
Življenje pacienta, čigar primer je opisan v znanstveni študiji na portalu PsyArxiv, je bilo že od mladosti zaznamovano s kronično duševno stisko. Izgubil je zanimanje za svet okoli sebe, njegova percepcija je bila ujeta v zanko trpljenja. Avtorji študije poudarjajo, da je preživel »enotno, neprekinjeno depresivno epizodo, dolgo 31 let, brez omembe vrednih obdobij izboljšanja«.
Kljub več kot dvajsetim poskusom zdravljenja, od klasičnih antidepresivov do različnih oblik psihoterapije, se njegovo stanje nikoli ni trajno izboljšalo. Bolehal je za najtežjo obliko hude depresivne motnje, odporne na zdravljenje, ki prizadene približno tretjino ljudi s kronično depresijo. Simptomi, kot so apatija, nenehno premlevanje negativnih misli, socialna izolacija in samomorilne misli, so se z leti samo še krepili, medicinske možnosti pa so postajale vse bolj omejene.
Soočena s to terapevtsko slepo ulico je skupina raziskovalcev predlagala inovativen nevrokirurški poseg v okviru protokola, poimenovanega PACE. Njegova posebnost je vgradnja sistema za globoko možgansko stimulacijo (GMS), ki pa ni deloval po vnaprej določenem programu, temveč je bil v celoti prilagojen edinstveni nevronski arhitekturi pacienta.
Vgrajene elektrode
Za razliko od konvencionalnih pristopov GMS, ki se že uporabljajo denimo pri zdravljenju Parkinsonove bolezni, je ta sistem temeljil na natančnem kartiranju možganskih mrež, vpletenih v depresijo. Vgrajene elektrode so bile zasnovane tako, da modulirajo nevronske signale znotraj povratne zanke. To pomeni, da je naprava samodejno prilagajala jakost stimulacije glede na zaznano nevrofiziološko stanje možganov. Gre za prelomno adaptivno tehnologijo, ki sledi notranjim nihanjem v možganih, kar je bistven napredek v primerjavi s starejšimi sistemi s fiksno stimulacijo.
Že kmalu po posegu so raziskovalci opazili prve oprijemljive spremembe v pacientovem vedenju. Začel je kazati radovednost, nato pa doživljati skromno zadovoljstvo ob vsakdanjih stvareh, ki so mu bile desetletja tuje. Napredek so skrbno beležili z dnevniki, standardiziranimi vprašalniki in kognitivnimi testi.
Čeprav pot do okrevanja ni bila povsem premočrtna, so pozitivni kazalniki nakazovali stabilno rast. Po sedmih tednih zdravljenja so globoke negativne misli popolnoma izginile. Po štirih mesecih se je njegovo razpoloženje po standardiziranih testih izboljšalo za kar 59 odstotkov. Kar je najbolj presenetljivo – izboljšave so se ohranile vsaj 30 mesecev, kar potrjuje dolgoročno učinkovitost metode.
