Že desetletja ženske v zdravniških ordinacijah poslušajo isto in že kar malce utrujeno pesem: da so krči v trebuhu posledica stresa, da je njihova bolečina subjektivna ali, v najslabšem primeru, plod domišljije. Toda nova študija, objavljena v decembrski številki revije Science, končno prinaša biološko opravičilo, ki temelji na trdnih molekularnih dokazih in ne na zastarelih predsodkih.
Raziskovalci z Univerze v Kaliforniji v San Franciscu (UCSF) so razkrili zapleteno celično komunikacijsko pot, ki pojasnjuje, zakaj ženske nesorazmerno pogosteje trpijo za kroničnimi bolečinami v trebuhu. Odgovor se ne skriva v psihi, temveč v usodnem plesu med estrogenom, črevesnimi bakterijami in specifičnimi receptorji, ki delujejo kot ojačevalci bolečine.
Več kot občutljivost
Sindrom razdražljivega črevesja (IBS) in sorodne motnje niso samo statistična anomalija, ampak so resnična globalna kriza kakovosti življenja, kjer ženske prevladujejo v razmerju dva proti ena. Simptomi, ki vključujejo izčrpavajoče krče in napihnjenost, so bili dolgo tarča generičnih zdravil, ki niso upoštevala biološkega spola.
»Obstaja jasna biološka osnova za povečano občutljivost pri ženskah,« pravi dr. Holly Ingraham, endokrinologinja na UCSF in soavtorica študije. Njena ekipa je z uporabo naprednih molekularnih modelov dokazala, da ženski spolni hormon estrogen neposredno vpliva na to, kako črevesje interpretira signale iz okolja.
Od bakterij do bolečine
V središču odkritja so tako imenovane celice L – redki, močni senzorji v steni debela črevesa. Raziskovalci so ugotovili, da estrogen poveča izražanje receptorja, ki ga imenujejo s povsem neromantičnim imenom: Olfr78. Ta receptor deluje kot nekakšen kemični vohun, ki zaznava metabolite, ki jih proizvajajo črevesne bakterije.
Ko estrogen navije glasnost tega receptorja, se sproži verižna reakcija:
aktivira celice L, te pa začnejo sproščati peptid PYY. Slednji spodbudi sosednje celice, da preplavijo črevesno steno s serotoninom, presežek tega pa aktivira čutne nevrone, ki v možgane pošljejo močan signal bolečine.
Ta proces pojasnjuje, zakaj se bolečina pogosto stopnjuje med določenimi fazami menstrualnega cikla ali ob hormonskih terapijah. Kar so ženske čutile kot fizično realnost, je zdaj potrjeno kot natančno uglašen biološki mehanizem.
Konec univerzalne medicine
Študija dr. Ingrahamove torej prinaša razlago in upanje za ciljno zdravljenje. Trenutni pristopi, kot je dieta z nizko vsebnostjo fermentabilnih ogljikovih hidratov, delujejo prav zato, ker zmanjšujejo aktivacijo ključnih receptorjev. Toda v prihodnosti bi lahko bolečino ustavili z ožjimi blokatorji receptorja ali peptida, ne da bi pri tem vplivali na prebavo ali splošno hormonsko ravnovesje.
Morda najpomembnejši nauk te raziskave pa je kritika dosedanje medicinske prakse. Večina biomedicinskih raziskav je zgodovinsko temeljila na moških modelih, kar je ustvarilo slepo pego v zdravstvu.
»Nevtralni« pristop v medicini je predolgo prikrival biološko realnost žensk. Omenjeno odkritje pa je bržkone pomemben korak proti natančnejši medicini.
