Ko Emma Maria Mazzenga prečka ciljno črto, se čas ustavi dvakrat. Prvič na štoparici, ki pri njenih 92 letih zabeleži čas, ki se zdi nemogoč. In drugič v mislih znanstvenikov po svetu, ki poskušajo razumeti, kako lahko telo v desetem desetletju življenja ohranja moč, primerljivo z močjo dvajsetletnice.
Gospa Mazzenga namreč ni zgolj upokojenka z nenavadnim hobijem, pač pa je fenomen, ki podira svetovne rekorde v veteranski atletiki. Postala je osrednji predmet raziskav za strokovnjake s področja metabolizma in dolgoživosti. Njen primer briše meje, ki jih je znanost postavila pri neizogibnem telesnem propadanju, in ponuja redek vpogled v skrivnosti zdravega staranja.
Preplet znanosti in športa
Njena življenjska pot je preplet znanosti in športa. V petdesetih letih je na Univerzi v Padovi študirala biologijo, atletiko pa je začela trenirati pri 19 letih. Kariero je za več desetletij prekinila, da je lahko vzgajala otroke, a se je strast do teka ponovno prebudila, ko je štela 53 let.
Danes trenira dvakrat do trikrat na teden, na prostem, ne glede na vreme. »Naj dežuje ali piha veter, treninga ne izpustim,« je povedala v enem od intervjujev. Med pandemijo, ko je bilo gibanje omejeno, je tekla po dvajsetmetrskem hodniku svoje hiše ali pa ponoči delala kroge okoli bloka, samo da ne bi bila cel dan zaprta v stanovanju, je zaupala za The Washington Post.
Njena vztrajnost se obrestuje. Pri 91 letih je podrla svetovni rekord v teku na 200 metrov na prostem za ženske, starejše od 90 let, s časom 51,47 sekunde. Leto kasneje ga je še izboljšala. Takšna doslednost in napredek v pozni starosti kljubujeta vsem pričakovanjem o fizičnih zmožnostih.
Prav ta edinstvenost je pritegnila pozornost znanstvene skupnosti. Aprila letos se je odzvala vabilu Univerze v Pavii, kjer jo je ekipa fiziologov pod vodstvom Simoneja Porcellija podvrgla vrsti testiranj – od biopsije mišičnega tkiva do merjenja mišične moči in dihalne zmogljivosti.
Celične elektrarne
Rezultati so razkrili presenetljivo heterogeno sliko. Njena hitra mišična vlakna, ki so ključna za eksplozivnost in hitrost, so primerljiva z vlakni aktivne sedemdesetletnice. Toda počasna mišična vlakna, ki zagotavljajo vzdržljivost, so ostala v stanju, ki ga znanstveniki primerjajo s tistimi pri vrhunski atletinji v dvajsetih letih.
»Njeno telo je nekakšen mozaik,« pojasnjujejo raziskovalci. Podatke so delili s kolegi v Združenih državah, predvsem z ekipo Chrisa Sundberga na Univerzi Marquette v Milwaukeeju, kjer podrobno analizirajo celično delovanje njenih mišic. Ugotovili so, da mitohondriji gospe Mazzenga – celične elektrarne, ki proizvajajo energijo – ohranjajo izjemno presnovno učinkovitost. Njen srčno-žilni sistem deluje na ravni zdravega človeka pri petdesetih letih.
»Kljub svoji starosti zmore nekaj, česar nismo opazili še pri nobenem drugem preučevanem devetdesetletniku,« je poudarila Marta Colosio, podoktorska raziskovalka, vključena v študijo.
Razumevanje mehanizmov
Cilj teh raziskav ni iskanje genetskega čudeža ali eliksirja mladosti. Znanstveniki želijo natančneje razumeti mehanizme, ki nekaterim posameznikom omogočajo, da ostanejo funkcionalni in vitalni dlje časa. Z opazovanjem povezav med živčnim sistemom, mišicami in presnovo upajo, da bodo odkrili, kako ohraniti mišično plastičnost tudi po 70. letu starosti.
Primer Emme Marie Mazzenga sicer ne zanika dejstev o staranju, poudarjajo znanstveniki, vendar dokazuje, da lahko dejavniki, kot so redna telesna dejavnost, zmerna prehrana in morda ugodna genetska zasnova, bistveno upočasnijo njegove najvidnejše posledice. Sama nima posebne diete, drži pa se železne discipline: dosledno ogrevanje pred tekom, intervalni treningi in pravilo, da ne je vsaj tri ure pred tekmo.
