Pomislimo za trenutek na promet. Čeprav za volanom še vedno sedi človek, je duh avtonomije – da je človek povsem sam za volanom – večinoma že izpuhtel. Sodobni voznik nikoli ni zares sam. Obkroža ga do osem računalnikov, ki beležijo vsak njegov gib. GPS lahko sledi lokaciji v realnem času, senzorji merijo hitrost, način zaviranja in celo uglajenost vožnje. Kamera, usmerjena v njegov obraz, se aktivira ob vsakem nenadnem manevru in shrani posnetek trenutka napake. Vsi ti podatki se stekajo v oddaljene strežnike. Nekdo lahko vse to pogleda, preveri in si ustvari oceno.
Ta preobrazba ni omejena samo na ceste. Milijoni ljudi po vsem svetu, od delavcev v klicnih centrih do uradnikov, doživljajo na svoji koži, kako stroji spreminjajo delo. V Indiji programska oprema analizira glas zaposlenih in zaznava, kdaj ne izražajo čustev, ki jih od njih zahteva vodstvo. V Filadelfiji v Ameriki računalniški program uradnikom narekuje, kako naj obravnavajo obsojence, saj sam oceni stopnjo tveganosti. Tiskovna agencija Associated Press z algoritmi napiše na tisoče poročil o športnih in finančnih rezultatih na leto.
Sila v vsakdanjem življenju
Umetna inteligenca torej res ni več oddaljena znanstvena fantastika, pač pa je sila, ki se je že vtkala v naše vsakdanje življenje – od pametnih termostatov, ki uravnavajo temperaturo naših domov, do zapestnic, ki nas opominjajo na gibanje, in telefonov, ki nam med tipkanjem samodejno dokončujejo stavke.
Kljub očitnim prednostim, ki jih prinaša – večja učinkovitost, natančnost in varnost – pa ostaja globoko v človeku zakoreninjeno nezaupanje. Psihologi ta pojav imenujejo algoritemska averzija. Raziskave kažejo, da ljudje sistematično raje zaupamo lastni presoji ali celo presoji drugega človeka kot pa superiornemu algoritmu.
Zakaj? Eden od razlogov je prirojen človeški odpor do izgube nadzora. Radi imamo občutek, da smo mi tisti, ki vodimo, pojasnjujejo strokovnjaki. Toda globlji razlog se skriva v naših dvojnih merilih. Človeške napake sprejemamo kot nekaj neizogibnega in jih zlahka odpustimo. Napaka algoritma pa se nam zdi nesprejemljiva. Od strojev pričakujemo popolnost, in ko te ne dosežejo, naše zaupanje vanje strmoglavi. Ena sama nesreča avtonomnega vozila v nas zaseje več dvoma kot tisoče nesreč, ki jih povzročijo človeški vozniki.
Zdi se, kot da verjamemo, da se ljudje iz napak lahko učimo, medtem ko stroji tega ne zmorejo, pravi ena od razlag, čeprav vemo, da se sodobni sistemi umetne inteligence nenehno izboljšujejo. Bolj verjetna se zdi druga teorija: človeške napake razumemo. Nesreča pijanega voznika nas ne preseneti, saj poznamo vzrok. Napaka algoritma pa je za nas pogosto črna skrinjica – nerazumljiva in zato strašljiva. Ta nerazumljivost spodbuja občutek, da so stroji v svojem bistvu nezanesljivi.
Ta psihološka ovira pa ima resnične posledice. Sukhvinder S. Obhi, psiholog na Univerzi McMaster, je z eksperimenti dokazal, da sodelovanje s stroji zmanjšuje naš občutek, da z lastnimi dejanji vplivamo na okolje. V poskusih, kjer so udeleženci naloge opravljali z računalnikom, so poročali o bistveno manjšem občutku nadzora, kot kadar so sodelovali z drugim človekom, tudi če je bil končni rezultat enak.
Preizkus v spalnicah
Najbolj radikalen preizkus našega odnosa s tehnologijo pa ne poteka v pisarnah ali na cestah, temveč v spalnicah. Seksualni roboti so tu. Čeprav današnji modeli, kot je Samantha, ki se lahko pogovarja o filozofiji in naj bi celo doživljala užitek, delujejo kot drage igračke, je njihov razvoj neustavljiv.
Vprašanja, ki jih odpirajo, so kompleksna in segajo daleč onkraj tehnologije. So spolni odnosi z robotom prevara? Bi jih v zakonu tolerirali? Ankete kažejo na globoko dvoumnost. Po eni strani se zdi, da gre le za napredno obliko samozadovoljevanja. Po drugi se pojavlja strah pred čustveno navezanostjo na stroj.
Zagovorniki izpostavljajo potencialne koristi: družba za osamljene, varno raziskovanje spolnosti brez tveganja za prenos bolezni in morda celo zmanjšanje spolnih frustracij, ki bi se sicer lahko izrazile v obliki nadlegovanja.
Kritiki pa svarijo pred nevarnostmi. Takšni roboti bi lahko poglobili objektivizacijo žensk, normalizirali nerealistična pričakovanja v spolnosti in zmanjšali človeško empatijo. Obstaja tudi bojazen, da bi lahko okrepili nevarne fantazije pri posameznikih, ki so nagnjeni k spolni agresiji.
»Roboti prihajajo. To je neizogibno,« je nedavno komentiral Adam Waytz, psiholog z Univerze Northwestern. Izziv, pred katerim stojimo, pa v resnici ni tehnološki, temveč globoko človeški. Ne gre za vprašanje, ali bomo živeli in delali z umetno inteligenco, temveč kako bomo oblikovali prihodnost, v kateri stroji krepijo naše zmožnosti, ne da bi pri tem izbrisali našo avtonomijo, dostojanstvo in tisto, kar nas dela ljudi.
