Svetovna organizacija za možgansko kap opozarja na skrb vzbujajoče napovedi, da bo vsak četrti zemljan, ki je danes starejši od 25 let, v svojem življenju utrpel možgansko kap. Do leta 2040 se bo število obolelih povečalo za 35 odstotkov. V Sloveniji za možgansko kapjo vsako leto na novo zboli okoli 4400 ljudi, kar pomeni vsak dan približno 12 novih primerov. Pogosto gre za posameznike v aktivnem delovnem obdobju, saj že četrtino oseb med 18. in 65. letom prizadene ta bolezen.
Jerneja Slugo je možganska kap prizadela v starosti 39 let. Imel je dobro plačano službo, pred seboj uspešno kariero, urejen dom in družino, razgibano družabno življenje ter veliko veselja s športom in rekreacijo. Potem pa – bum. Poleg ohromelosti desne strani telesa je imel tudi govorne motnje in kup drugih težav. Sprva je verjel, da bodo te po prenehanju stalnega glavobola, ki ga je imel v bolnišnici, minile. Vendar niso.
»Začel sem se soočati z neprijetno realnostjo: 'Kaj pa, če le ne bo vse tako, kot je bilo v prejšnjem življenju?' Dolgi sprehodi in številna vsakodnevna opravila, ki mi jih je žena z veseljem prepustila, so mi pomagali premagovati neprijetne misli. Ni mi bilo dolgčas, dnevi so hitro minevali, kljub vsemu pa sem čutil nekakšno praznino. Želel sem nazaj vsaj en košček svojega pravega življenja. Zelo zgodaj se mi je utrnila misel na kolo. Korak za korakom je zamisel postajala resničnost. Začel sem z izleti z 'muzejskim' kolesom, ki so bili vedno daljši in zahtevnejši. S športnim kolesom, prilagojenim za invalide, sem leta 2017 prekolesaril 370 kilometrov od Hodoša do Pirana. Tudi svojo drugo športno ljubezen, smučanje, sem ponovno usvojil. Danes vozim avto, potujem, delim svoje izkušnje, predavam, igram tarok in predvsem živim za vsako minuto življenja, ki mi je bila ponovno dana,« pripoveduje.
Ob 25. obletnici svojega drugega življenja je izdal knjigo, kljub bolezni je še vedno zaposlen v svojem podjetju in po najboljših močeh pomaga sodelavcem. Ponosen je na to, da je kljub težavam z govorom postal predsednik AIA – mednarodne organizacije za afazijo. »Tudi moje drugo življenje ni tako slabo, kot se je sprva zdelo. Veliko se družim s 'svojimi kapisti' v sekciji za šport in žur, ki je del Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije in je namenjena mlajšim bolnikom. Zaupamo si težave, ki jih zdravi prijatelji ne bi razumeli. Skupaj hodimo na izlete, si izmenjujemo dragocene izkušnje in razmišljamo, kaj lahko še storimo, da bo življenje še lepše.«
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije in Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB) Slovenije sta ob evropskem dnevu ozaveščanja o možganski kapi v maju opomnila tudi na preventivo in informiranje o prepoznavanju in hitrem ukrepanju ob prvih znakih možganske kapi (GROM).
Dejavniki tveganja
Prim. Matija Cevc, predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, je razložil, da je možganska kap nenadna motnja v delovanju možganov, ko zaradi različnih dogodkov pride do nezadostne oskrbe možganovine s krvjo. Do tega običajno pride zaradi ovire v dotoku krvi v možgane zaradi strdka v žili (ishemična možganska kap), kar predstavlja 80–85 odstotkov vseh kapi. Lahko pa do kapi pride tudi zaradi krvavitve v možganovini (hemoragična možganska kap). Na leto utrpi možgansko kap v Sloveniji okoli 4000 oseb in zaradi te bolezni umre skoraj 2000 oseb (okoli 800 moških in 1200 žensk).
Možganska kap je tesno povezana z dejavniki tveganja, kot je visok sistolični krvni tlak, visok indeks telesne mase (ITM), visoka raven glukoze v plazmi na tešče (FPG), visok skupni holesterol in nizka stopnja glomerularne filtracije). Ti dejavniki povzročijo kar 71 odstotkov bremena možganske kapi. K temu seveda pripomorejo tudi vedenjski dejavniki, kot so kajenje, slaba prehrana in nizka telesna aktivnost. Dejstvo je, da dejavniki tveganja skupaj predstavljajo kar 87 odstotkov bremena možganske kapi.
Izredno velik vpliv na pojav možganske kapi imajo tudi pomanjkanje spanja, velika delovna obremenitev, dolgotrajna delovna obremenitev, nočno delo in, ne nazadnje, svetlobna onesnaženost (svetloba v nočnem času), tudi tista v domačem okolju, saj močno vpliva na kakovost spanca. Sočasna izpostavljenost več dejavnikom tveganja bistveno poveča ogroženost zaradi kapi. Zato je tako pomembno, da se trudimo čim bolj zmanjšati število, izraženost in izpostavljenost dejavnikom tveganja. Dostikrat zadošča že relativno majhen trud, ki pa prinaša velike koristi.
Redna telesna dejavnost, pri kateri se srčni utrip in dihanje nekoliko pospešita, vendar še vedno omogoča pogovarjanje s krajšimi prekinitvami in občutek udobja, je najbolj priporočljiva. Dejavnosti, kot so hitra hoja, vrtnarjenje, ples, plavanje, kolesarjenje z zmerno hitrostjo, naj potekajo, če se le da, v nekoliko višjem tempu in v zdravem okolju, ne ob prometnih cestah, kjer je velika onesnaženost zraka z drobnimi delci in izpušnimi plini. Prehrana naj temelji na zaščitni sredozemski prehrani in načinu življenja. Seveda je ključni del preventive zavezanost nekadilstvu.
Druga ključna zadeva je prepoznavanje možganske kapi. Pravočasno prepoznavanje in hitro ukrepanje lahko izrazito zmanjša posledice. Zato je nujno, da vsi poznamo in prepoznamo možgansko kap. Treba je ukrepati takoj, saj zamujenega časa ni mogoče nadomestiti in okvara pri bolniku lahko ostane za vse življenje. Tehnike zdravljenja napredujejo, vendar nič ne more nadoknaditi zamujenega časa. Znake možganske kapi lahko preprosto in zanesljivo prepoznamo s pomočjo kratice GROM.
Malo jih je brez posledic
Prim. Tatjana Erjavec, podpredsednica Združenja bolnikov s CVB Slovenije, je dejala, da se kljub uspešni preventivi bolezni srca in ožilja ter tudi postopnemu zmanjševanju bolnišnične oskrbe zaradi možganske kapi v Sloveniji zaradi staranja prebivalstva, boljše akutne oskrbe in manjše smrtnosti v EU do leta 2030 pričakuje za četrtino več oseb, ki bodo živele s trajnimi posledicami bolezni. Za Slovenijo to pomeni povečanje za okoli 10.000 oseb.
Možganska kap je res bolezen tisočerih obrazov. V trenutku spremeni življenje, pot okrevanja pa še zdaleč ni enostavna. Hitrost okrevanja je najintenzivnejša v prvih treh mesecih po nastanku bolezni, vendar je izboljšanje, predvsem funkcijskih sposobnosti, opazno nekako do enega leta po možganski kapi. To nikakor ne pomeni, da se ob redni, dovolj intenzivni vadbi in podpori stanje ne more še izboljšati.
Okoli 75 odstotkov preživelih se po končanem zdravljenju vrne v domače okolje, kjer breme možganske kapi prevzamejo družinski člani, običajno partnerji. Več kot polovica preživelih potrebuje tudi pomoč pri vsakodnevnih dejavnostih. »Sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi na domu je prav gotovo korak v pravo smer. Zavedamo se, da je šele v fazi uvajanja in bo do vsebinske uresničitve ciljev še dolga pot in bodo potrebne prilagoditve. V združenju želimo, da bi se pri postavljanju osebnih ciljev dolgotrajne oskrbe upoštevale specifične potrebe bolnikov po možganski kapi, torej tudi možen dostop do psihološke podpore in logopedske obravnave,« pravi Tatjana Erjavec. Dodaja, da se v združenju že 35 let trudijo nuditi pomoč in podporo bolnikom po možganski kapi in njihovim svojcem.
