Sladoled ni le sladica. Je sinonim za poletje, nagrada po napornem dnevu in tolažba v obliki zamrznjene kreme. Toda kaj se v resnici skriva za tem omamnim užitkom? Kaj se zgodi v našem telesu, ko si privoščimo kepico, in zakaj si ga v vročih dneh tako močno želimo, čeprav vemo, da ni najbolj zdrava izbira?

Naša poletna obsedenost s sladoledom je preplet psihologije in biologije. Prvi in najbolj očiten razlog je takojšnja osvežitev. Hladna, gladka tekstura v ustih aktivira termoreceptorje in pošlje možganom takojšen signal olajšanja pred vročino. A ta učinek je le začasen. Drugi, močnejši razlog se skriva v naših možganih. Sladoled je popolna kombinacija maščob in sladkorja, dveh energijsko bogatih hranil, ki ju naši možgani nagonsko obožujejo. Ob zaužitju se v možganih sproži dopamin, hormon sreče in nagrade, kar ustvari močan občutek ugodja. Tretji dejavnik je psihološki. Sladoled povezujemo z lepimi spomini: z otroštvom, počitnicami, druženjem in brezskrbnostjo. Je obred, ki zaznamuje poletje, zato hrepenenje po njem ni le fizično, temveč tudi čustveno.

Kako ga telo prebavlja

Ko zaužijemo sladoled, se v telesu sproži zapleten proces. Začetni občutek hlajenja v ustih je kratkotrajen. Ko sladoled prispe v želodec, se mora telo ogreti nazaj na normalno temperaturo, za kar porabi nekaj energije. A prava »drama« se začne s prebavo maščob in sladkorja. Sladkor se hitro absorbira v kri, kar povzroči nenaden dvig krvnega sladkorja in inzulina – to nam da hiter, a kratek sunek energije. Temu pa skoraj vedno sledi enako hiter padec, ki povzroči utrujenost in željo po novi sladki dozi. Prebava maščob pa je veliko počasnejši in energijsko zahtevnejši proces. Telo mora proizvesti precej toplote (temu pravimo termični učinek hrane), da razgradi te goste molekule. Paradoksalno je, da nas sladoled, ki naj bi nas hladil, dolgoročno dejansko segreva od znotraj, saj telo trdo dela, da ga predela.

Rekorderji so Novozelandci

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), povprečen prebivalec Slovenije na leto poje skoraj 4 litre sladoleda. V to količino je vštet samo sladoled, ki ga je posameznik pojedel doma, in ne na primer tudi tisti, ki ga je pojedel v slaščičarni. S to količino smo sicer pod evropskim povprečjem, ki znaša približno 6,2 litra na osebo na leto. Na svetovnem vrhu po ljubezni do sladoleda presenetljivo niso Italijani, ampak Novozelandci. Prebivalec Nove Zelandije v povprečju poje neverjetnih 28 litrov sladoleda na leto, s čimer prepričljivo vodijo na svetovni lestvici. Sledijo jim prebivalci ZDA z okoli 21 litri na leto.

Koliko kalorij ima ena kepica?

To je vprašanje za milijon dolarjev, saj je odgovor odvisen od številnih dejavnikov: velikosti kepice, vrste sladoleda in dodatkov. Običajna kepica (približno 50-60 gramov) smetanovega sladoleda ima lahko od 130 do tudi več kot 250 kalorij. Osnovni mlečni okusi, kot sta vanilija ali jagoda, imajo običajno med 130 in 180 kalorij. Bogatejši, smetanovi okusi z dodano čokolado, oreščki, karamelo ali piškoti pa zlahka presežejo 200 do 250 kalorij na kepico. Ena sama kepica ima lahko torej energijsko vrednost manjšega obroka.

Je sorbet boljša izbira?

Medtem ko je osnova klasičnega sladoleda mleko in smetana, je osnova sorbeta voda in sadni pire. Posledično sorbet praktično ne vsebuje maščob, kar je njegova glavna prednost. Zaradi tega je lažje prebavljiv, manj kaloričen in primeren za ljudi z intoleranco na laktozo. Vendar pozor: to ne pomeni, da je sorbet »zdrav«. Pogosto je prava »sladkorna bomba«, saj proizvajalci z veliko sladkorja nadomestijo pomanjkanje kremnosti, ki jo sicer daje maščoba. Kljub temu ima kepica sadnega sorbeta običajno manj kalorij, nekje med 90 in 130. Sorbet je torej lažja, a ne nujno nizkokalorična ali nizkosladkorna alternativa.

Na kaj moramo biti pozorni?

Za resnično uživanje brez slabe vesti in neprijetnih posledic je dobro upoštevati nekaj nasvetov:

  • Berite deklaracije: Izogibajte se sladoledom z dolgim seznamom sestavin, polnim umetnih arom, barvil, emulgatorjev in velikih količin glukozno-fruktoznega sirupa. Manj sestavin je pogosto znak boljše kakovosti.
  • Pazite na porcijo: Ena kepica je poslastica. Tri kepice z dodatki so energijsko enakovredne obilnemu kosilu. Zmernost je ključna.
  • Higienska previdnost: Nikoli ne uživajte sladoleda, na katerem so vidni veliki ledeni kristali. To je znak, da se je vmes odtalil in ponovno zamrznil, kar poveča tveganje za razvoj bakterij, kot je salmonela.
  • Poslušajte svoje telo: Če se po sladoledu počutite napihnjene, utrujene ali vam pade energija, je to jasen znak, da vašemu telesu kombinacija sladkorja in maščob ne ustreza.

Skratka, sladoled je kompleksen – je vir neizmernega užitka, a hkrati tudi precejšnje breme za naše telo. Z izbiro kakovostnih sestavin, manjših porcij in občasno zamenjavo s lažjim sorbetom lahko v tej poletni ikoni uživamo brezskrbno in z občutkom.

Priporočamo