Začne se skoraj neopazno. Nekoč poslušen otrok začne godrnjati, njegova soba se spremeni v nered, vrata postanejo ventil čustev, ki jih ne zna in pravzaprav ne zmore ubesediti. To je začetek obdobja odraščanja, ki mu pravijo adolescenca – viharno obdobje zbeganosti in odkrivanja, ki tako najstnike kot njihove starše postavlja pred eno večjih preizkušenj.
Adolescenca namreč ni le prehod med otroštvom in odraslostjo, temveč gre za večplasten psihološki in socialni proces, v katerem se mladi spoprijemajo z vprašanji samostojnosti, identitete in pripadnosti. Medtem ko gradijo lastni jaz, se srečujejo z usodnimi odločitvami o šolanju, prijateljstvih, spolnosti in prihodnosti.
Starši se pogosto počutijo nemočne, saj se zdi, da je vsak dan nov spopad, vsak pogovor pa minsko polje. Vendar ta proces, ne glede na vso kaotičnost, sledi predvidljivim vzorcem. Razumevanje teh faz pa lahko staršem pomaga, da namesto le odzivanja na krize postanejo vodniki skozi to zahtevno obdobje.
Strokovnjaki namreč delijo adolescenco na štiri ključna obdobja, vsako z drugačnimi izzivi in zakonitostmi.
Slovo od otroštva
Med približno 9. in 14. letom starosti se otroški svet začne rušiti. Poveča se, če se tako izrazimo, osebna neorganiziranost — pozabljivost, raztresenost in nered postanejo del vsakdana. Struktura, ki je delovala v otroštvu, preprosto ni več kos psihološki in socialni kompleksnosti, ki jo prinaša najstništvo.
Sočasno se pojavi izrazito negativna naravnanost. Mladi niso več zadovoljni s tem, da jih drugi opredeljujejo kot otroke, tradicionalne otroške dejavnosti jih dolgočasijo, v njih pa raste občutek krivice zaradi omejitev, ki jim jih postavljajo odrasli. To vodi v aktiven in pasiven odpor: preizpraševanje avtoritete, pregovarjanje o pravilih in odlašanje z domačimi obveznostmi. V tej fazi se pogosto začne tudi prvo, nedolžno preizkušanje mej, kot so manjše kraje v trgovini, potegavščine ali prvi stiki s prepovedanimi snovmi.
Izziv za starše je tu dvojen. Vztrajati morajo pri odgovornem vedenju, hkrati pa ohraniti pozitivno vez z mladostnikom, ki se vede vse bolj odklonilno. To je čas za postavljanje temeljev za prihodnje pogovore.
Iskanje nove družine – prijateljev
Med približno 13. in 17. letom, v srednji adolescenci, se težišče socialnega življenja dramatično premakne. Družino zamenja »družina prijateljev«. Spori s starši se zaostrijo, predvsem zaradi zahteve otrok po večji socialni svobodi in druženju z vrstniki.
Ker je potreba po pripadnosti in sprejetosti v skupini izjemno močna, se poveča pritisk vrstnikov k tveganim dejanjem. Laganje postane orodje za izogibanje posledicam ali za doseganje prepovedanega. V tem obdobju se lahko eksperimentiranje s prepovedanimi snovmi stopnjuje, saj postane pogoj za sprejetost v družbo.
Za starše je to najtežje obdobje, vsaj z vidika postavljanja mej. Mladostnika vodita predvsem potreba po takojšnji zadovoljitvi in socialni pripadnosti. Starši morajo zavzeti trdna stališča v najboljšem interesu svojega otroka, čeprav to neizogibno vodi v še hujše konflikte.
Vaja odraslosti
Obdobje med približno 15. in 18. letom, torej pozna adolescenca, je zaznamovano z oprijemljivimi koraki v svet odraslih. Prvo študentsko delo, vozniški izpit, resnejše partnerske zveze in spolne izkušnje prinašajo občutek samostojnosti in moči.
Vendar pa ta nova svoboda prinaša tudi bremena. Pojavi se tesnoba ob bližajoči se maturi, slovesu od sošolcev ter strah pred negotovo prihodnostjo in samostojnim življenjem.
Izziv za starše je pravzaprav v tem, kako najti ravnotežje. Nujno pa je, da vztrajajo pri odprti komunikaciji. Svoboda mora biti pogojena z enako stopnjo odgovornosti. Starši morajo biti obveščeni, da lahko svetujejo in opozarjajo na nevarnosti, pri tem pa ne smejo dušiti mladostnikove razvijajoče se avtonomije.
Na pragu neodvisnosti
Med približno 18. in 24. letom se začne zadnja faza, ki jo nekateri imenujejo tudi preizkusna samostojnost. Ta prinaša soočenje z realnostjo. Mladi odrasli se znajdejo pred zahtevami samostojnega življenja – plačevanjem računov, iskanjem zaposlitve, usklajevanjem študija in dela.
To je pogosto vzrok za upad samozavesti, saj ugotovijo, da niso kos vsem obveznostim. Zaradi pomanjkanja jasne življenjske vizije se lahko pojavi anksioznost. Obkroženi so z vrstniki, ki so v podobnem položaju, kar lahko vodi v beg od odgovornosti, pretirano zabavanje in najvišjo stopnjo uporabe prepovedanih snovi v celotnem življenjskem obdobju, vključno s trdimi drogami.
Vloga staršev se tu znova spremeni. Postati morajo mentorji.
