Kljub temu da se, kot kažejo raziskave, z depresijo sooči približno desetina posameznikov vsako leto, ta duševna motnja še vedno ni povsem dobro razumljena. Njen sprožilec je namreč lahko skoraj vsaka negativna izkušnja ali stiska, bodisi zunanja, kot je izguba bližnjega, službe ali razvoj bolezni, bodisi notranja in nevidna, kot je neprebolena ljubezenska zveza. Ljudje se razlikujemo po dovzetnosti, ki je odvisna tako od biološke in starševske dediščine kot od naših miselnih vzorcev, pridobljenih veščin spoprijemanja ter zmožnosti vplivanja na lastno usodo.
Študije dosledno kažejo, da je depresija najmočneje povezana s številom stresorjev, ki jih doživimo. Učinek je kumulativen – več kot je stresa, večja je verjetnost za razvoj depresije. Izguba pomembnega odnosa, bodisi zaradi smrti bodisi ločitve, je za večino velik izziv, ki zahteva znatno prilagajanje. Tudi osamljenost, ki je v porastu zlasti med mladimi, deluje kot fizični in čustveni stresor. Mnogi mladi danes poročajo, da nimajo tesnih prijateljev. Izguba zaposlitve in negotovost pa sta skoraj brez izjeme vir nenehne zaskrbljenosti.
Brez očitnega razloga
Čeprav se depresija najpogosteje pojavi kot odziv na nekakšen »poraz«, se lahko včasih zdi, da pride iz nič, torej brez očitnega razloga, celo takrat, ko gre ljudem v življenju na videz dobro. Vzrok se pogosto skriva v pogledih na življenje, ljubezen in delo, ki smo se jih naučili v zgodnjih letih. Poleg tega lahko ljudje dosežejo dolgo zastavljene cilje in ugotovijo, da jim ti ne prinašajo pričakovanega čustvenega zadoščenja.
Ljudje pa smo si različni. Psihologi ugotavljajo, da dojemanje stresa močno vpliva na naše občutje in posledice. Določena mera stresa je sicer potrebna za ohranjanje budnosti. Ljudje, ki ga vidijo kot izziv in ne kot nadlogo, znajo spodbujati pozitivno razpoloženje in ne čutijo škodljivih učinkov stresnih hormonov. Nasprotno pa miselni slogi, kot so premlevanje napak, katastrofično razmišljanje in pretirano posploševanje, možgane ujamejo v negativnost ter spodbujajo dvom o sebi in vodijo v brezupje. Raziskave kažejo, da takšni negativni miselni vzorci dejansko spreminjajo fiziologijo, povečujejo odzivnost na bolečino ter dvigujejo raven kortizola.
Travmatične izkušnje v otroštvu, kot sta verbalna in fizična zloraba, poleg tega znatno povečajo tveganje za depresijo. Verbalna zloraba ga lahko celo več kot podvoji. Vendar pa je to, ali bodo takšne izkušnje spodbudile uspešno spoprijemanje ali vodile v obup, delno odvisno od situacije in delno od posameznika. Odnos do izkušenj in pomen, ki jim ga pripisujemo, sta vedno pod našim nadzorom.
Dejavnikov je lahko še veliko več in so včasih precej nepričakovani. Tak primer je perfekcionizem. Posamezniki, ujeti v njegov primež, si ne postavljajo le visokih standardov, temveč so večni samokritiki, osredotočeni na izogibanje neuspehu. Tudi ko nalogo končajo, ne morejo uživati v dosežku, saj jih skrbi zaradi napak preganjajo še naprej. Ta nenehna negativna naravnanost vodi v izkrivljeno samopodobo in občutke ničvrednosti.
Naučena nemoč
Ali pa tako imenovana naučena nemoč. To je stanje duha, ko ljudje (pogosto zaradi zlorabe ali zanemarjanja v otroštvu) verjamejo, da nimajo izhoda iz težkih okoliščin, zato se zanj niti ne trudijo. Ta pasivnost lahko vodi v brezupje, enega od ključnih znakov depresije.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da je depresija veliko kompleksnejša od preproste »kemične neuravnoteženosti« v možganih. Lahko jo razumemo kot vedenjsko zaustavitev v odzivu na pretežno negativne situacije, nad katerimi imamo malo nadzora. To se odraža v številnih možganskih operacijah, kot so težave s spominom, počasno razmišljanje in nezmožnost občutiti užitek. Slikovne študije možganov res kažejo spremembe v delovanju pri depresivnih ljudeh, zlasti v povezljivosti med možganskimi regijami, vendar so te spremembe reverzibilne, ko depresija izzveni.
Stopnja depresije, kot kažejo podatki, v sodobnem svetu narašča. Po nekaterih raziskavah je tako zlasti med mladimi od 18. do 29. leta. Strokovnjaki navajajo več razlogov, od družbenih (manjša dostopnost smiselnega dela) do individualnih (pomanjkanje veščin spoprijemanja zaradi preveč zaščitniške vzgoje). Kulturni dejavniki, kot sta povečana skrb za varnost in zmanjšana toleranca do tveganja, so omejili priložnosti za prosto igro, v kateri otroci doživljajo veselje in se učijo družbenih veščin.
Prav tako pa velja, da po svetu ženske zbolevajo za depresijo 1,7-krat pogosteje kot moški, razlika pa se pojavi v adolescenci. Ženske pogosteje kažejo, kot jim pravijo, internalizirajoče simptome (telesne bolečine, družbeni umik), medtem ko moški bolj eksternalizirajoče (razdražljivost, jeza, agresija).
