Znanstveniki ugotavljajo, da je prvi trenutek srečanja v živo med dvema, ki sta si všeč, poln nezavedne komunikacije, pri čemer ima govorica telesa odločilno vlogo. To smo že omenili. In prejšnjič tudi pogledali, kakšna je ta govorica pri ženskah. Kako pa je pri moških? V tem, petem nadaljevanju serije bomo oskali odgovor na to vprašanje. Pojdimo torej.
Vsaka taka komunikacija je polna izmenjave pogledov, bežnih nasmehov in komaj opaznih sprememb v drži, ki lahko zanetijo iskrico – ali pa ostanejo neopažene. Številni se sprašujejo, zakaj nekaterim uspe z lahkoto navezati stik, medtem ko drugi ostajajo nevidni. Odgovor se ne skriva toliko v popolnih uvodnih stavkih, temveč v subtilni umetnosti neverbalnega zapeljevanja in razumevanja.
Znanstvene raziskave zadnjih dveh desetletij so osvetlile te mehanizme in razkrile prepoznavne vzorce, ki močno povečajo možnost, da nas opazi za nas zanimiva oseba. Ne gre za zapletene strategije, temveč za temeljne človeške signale, ki jih pošiljamo in prejemamo, pogosto nezavedno.
Strah pred zavrnitvijo
Ugotavljajo pa, da je za moške, ki pogosto prevzemajo dejavnejšo vlogo pri prvem koraku, največja ovira strah pred zavrnitvijo. Prav zato iščejo jasen signal, da je njihov pristop zaželen. Francoski psiholog Nicolas Gueguen je v svoji odmevni študiji iz leta 2008 preučeval prav to. Njegova asistentka, ki so jo moški ocenili kot »povprečno privlačno«, je v baru izvajala preprost eksperiment.
V enem scenariju je z moškim, ki je sedel sam, za dve sekundi vzpostavila očesni stik, vendar je ostala resna. V drugem scenariju je očesnemu stiku dodala kratek, vendar topel nasmeh. Ugotovitve so bile zgovorne: ko se je ženska nasmehnila, je k njej pristopilo 22 odstotkov moških. Ko je samo gledala, se je za ta korak odločila le peščica opazovanih.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da nasmeh deluje kot zelena luč. Sporoča dostopnost, prijaznost in predvsem zmanjšuje tveganje socialne zadrege za moškega. To je preprost, vendar izjemno učinkovit signal, ki moškemu sporoča: »Varno je, pridi bližje.«
Medtem ko je za ženske ključen en sam, jasen signal, pa se zdi, da ženske pri moških iščejo širši spekter lastnosti, ki jih razberejo iz njegove govorice telesa. Raziskava, ki so jo leta 2004 objavili Renninger, Wade in Grammer, je prav tako potekala v resničnem okolju barov, kjer so opazovali vedenje moških, ki so uspešno navezali stik z ženskami, v primerjavi s tistimi, ki niso bili uspešni.
Lastnosti uspešnih
Pokazalo se je, da imajo uspešni moški več skupnih značilnosti. Tudi oni so pogosteje vzpostavljali očesni stik, vendar to ni bilo dovolj. Ključna je bila njihova celostna telesna drža, ki je izžarevala moč in samozavest. Ti moški so fizično zavzemali več prostora – njihova drža je bila odprta, sproščena in ne utesnjena. Po prostoru so se gibali z večjo lahkoto ter bili v interakciji s prijatelji igrivejši in v tesnejšem fizičnem stiku na neseksualen način, denimo s prijateljskim trepljanjem po rami.
Pravzaprav so žensko pozornost pritegnili moški, ki so delovali, kot da se v svoji koži in okolju počutijo popolnoma udobno. Takšna »prostorska dominanca« in socialna sproščenost sta interpretirani kot znamenji visokega socialnega statusa in samozavesti, kar so evolucijsko gledano izjemno privlačne lastnosti. Ženska podzavestno sklepa, da je tak moški sposoben, varen in zaželen partner.
Čeprav se okolja spreminjajo, osnovna pravila privlačnosti ostajajo. Za ženske, ki si želijo biti opažene, sporočilo znanosti ostaja preprosto: ne podcenjujte moči očesnega stika, podkrepljenega z nasmehom. To je najmočnejše orodje, s katerim lahko moškemu sporočite svoje zanimanje in mu olajšate prvi korak.
Za moške pa je pot do ženske pozornosti nekoliko zapletenejša in zahteva usmerjanje pozornosti tudi nase. Ne gre za agresivnost, temveč za krepitev notranje samozavesti, ki se kaže navzven. Sproščena drža, zavzemanje prostora in zmožnost sproščene, igrive interakcije s prijatelji so signali, ki jih ženske opazijo in jih nezavedno privlačijo.
