Prepričanje, da bo vsaka nova generacija živela dlje od prejšnje, kar je pomemben del občutenja optimizma in napredka, se sooča z novo, pravzaprav neprijetno resničnostjo. Obsežna mednarodna znanstvena študija, objavljena konec avgusta v prestižni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, namreč razkriva, da se je nekoč strma rast pričakovane življenjske dobe v razvitih državah dramatično upočasnila. Simbolična meja 100 let, nekoč zastavljena kot neizogibna prihodnost, tako ostaja znanstvena fantastika.
Zdi se, da se je krivulja, ki je več kot stoletje kazala navzgor, začela ravnati. Ideja o nenehnem podaljševanju življenja, ki se je v kolektivno zavest zasidrala kot samoumeven dokaz napredka, je temeljila na izjemnih medicinskih dosežkih 20. stoletja. Toda podatki zdaj kažejo, da se je ta zlata doba morda iztekla.
Izjemen napredek
Med letoma 1900 in 1938 je pričakovana življenjska doba v državah z visokimi dohodki poskočila za skoraj 18 let. Vsaka generacija je v povprečju pridobila nekaj več kot pet mesecev življenja. Ta izjemen napredek je bil posledica predvsem zmanjšanja umrljivosti dojenčkov, ki je bila pred tem eden glavnih vzrokov prezgodnjih smrti. Izboljšana higiena, cepljenje, razvoj antibiotikov in splošna dostopnost zdravstvene oskrbe so korenito spremenili obete za preživetje že v prvih letih življenja.
Ti uspehi so ustvarili občutek, da so meje človeškega življenja prilagodljive in da jih bomo z napredkom znanosti nenehno premikali. Optimistične projekcije, ki so temeljile na preteklih trendih, so napovedovale, da bo povprečna življenjska doba 100 let nekega dne postala nova normalnost. Toda najnovejša analiza postavlja te napovedi pod velik vprašaj.
Raziskovalci z uglednih institucij, kot sta Inštitut Max Planck za demografske raziskave in Univerza v Wisconsin, so z uporabo šestih različnih metod demografskega napovedovanja analizirali podatke o umrljivosti v 23 industrializiranih državah. Njihova ugotovitev je nedvoumna: generacije, rojene med letoma 1939 in 2000, kažejo očitno upočasnitev pri pridobivanju dodatnih let življenja.
Težji izzivi
V najbolj pesimističnem scenariju so prirastki za več kot pol nižji v primerjavi z obdobjem pred letom 1938. Tudi najbolj optimistične projekcije ne predvidevajo, da bi katerakoli generacija, rojena po tem letu, v povprečju dosegla magično mejo 100 let. In ne gre za pomanjkljivost modelov – upočasnjevanje je že opazno v realnih podatkih, zlasti v mlajših starostnih skupinah.
Glavni razlog za to streznitev tiči v dejstvu, da so enostavne rešitve podaljševanja pričakovane življenjske dobe že izkoriščene. Stopnja umrljivosti otrok do petega leta starosti je v razvitem svetu postala tako nizka, da nadaljnje izboljšave na tem področju skorajda ne morejo več bistveno prispevati k daljši življenjski dobi. Napredek pri zdravljenju bolezni pri odraslih in starejših je sicer pomemben, toda ne zadostuje, da bi nadomestil izgubo začetnega zagona.
Če želimo kot družba ponovno pospešiti rast pričakovane življenjske dobe, se moramo soočiti s težjim izzivom — s samim procesom staranja. »Ključ do podaljševanja življenja v prihodnjih desetletjih ne bo več v zdravljenju posameznih bolezni, temveč v razumevanju in upočasnjevanju bioloških mehanizmov staranja,« je pojasnil dr. José Andrade, soavtor študije z Inštituta Max Planck. To pomeni, da se bo fokus moral premakniti k preprečevanju starostnih patologij, še preden se te razvijejo.
Druge poti vključujejo učinkovitejšo preventivo kroničnih bolezni, zmanjševanje socialnih neenakosti v zdravju in prebojne medicinske inovacije. Vendar avtorji opozarjajo, da tudi če bi se preživetje v visoki starosti izboljševalo dvakrat hitreje od pričakovanj, to ne bi zadoščalo za ponovitev rasti iz prejšnjega stoletja.
