Sodoben način življenja, zaznamovan s hitenjem, stresom in nenehnim pritiskom, nas vse bolj oddaljuje od našega naravnega okolja in notranjega ravnovesja. Posledice se kažejo v porastu bolezni, kot so izgorelost, anksioznost, depresija in različni sindromi kronične bolečine, med katerimi je tudi fibromialgija. Ko klasična medicina pogosto ne ponudi zadostnih rešitev, se vse več ljudi obrača k dopolnilnim pristopom. Eden bolj obetavnih je gozdna terapija, praksa, ki temelji na zavestnem in čuječnem bivanju v gozdu.
Gozdna terapevtka Vesna Tripkovič Sancin je v svoji zaključni nalogi na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes v Ljubljani podrobno raziskala, kako lahko ta starodavna praksa, ki na Japonskem velja za uveljavljeno metodo preventive, pomaga ljudem s fibromialgijo, sindromom kronične utrujenosti, dolgim covidom in drugimi stanji, ki jih spremlja trajna bolečina.
Kaj je gozdna kopel
Pojem gozdna kopel ali šinrin-joku dobesedno pomeni »kopanje v gozdnem ozračju«. Ne gre za rekreacijo ali pohodništvo, temveč za »terapevtsko vodeno prakso čuječnega bivanja v gozdu, kjer se prek aktivacije čutov spodbuja sprostitev, občutek povezanosti in umiritev živčnega sistema«.
Ta praksa se je kot uradna metoda za preprečevanje izgorelosti in drugih bolezni sodobnega časa začela razvijati na Japonskem v začetku osemdesetih let. V času hitrega gospodarskega razvoja se je država soočila z množično izgorelostjo prebivalstva, zato je japonska agencija za gozdarstvo leta 1982 predlagala šinrin-joku kot rešitev. Sledile so obsežne znanstvene raziskave, ki so potrdile, da ima potopitev v gozdno okolje merljive pozitivne učinke na zdravje. Eden vodilnih strokovnjakov na tem področju dr. Qing Li, predsednik japonskega združenja gozdne medicine, pravi, da imamo ljudje biofilijo zapisano v genih, kar pomeni, da čutimo »prirojeno biološko potrebo po bivanju v gozdu«.
Kako gozd zdravi
Številne študije so dokazale, da gozdna kopel blagodejno vpliva na človeka na več ravneh.
Bivanje v gozdu dokazano znižuje krvni tlak, srčni utrip in raven stresnega hormona kortizola. Krepi imunski sistem s povečanjem aktivnosti naravnih celic ubijalk (NK-celic), ki so ključne v boju proti okužbam in celo rakavim celicam. Zanimivo je, da se povišana raven teh celic lahko ohrani tudi do 30 dni po obisku gozda. Pomemben dejavnik pri tem so fitoncidi, naravni antibiotiki, ki jih drevesa izločajo za zaščito pred škodljivci in jih ljudje vdihujemo med bivanjem v gozdu.
Narava dokazano zmanjšuje stres, anksioznost in depresijo. Že štiridesetminutni sprehod po gozdu izboljša razpoloženje in poveča raven serotonina, znanega kot hormon sreče. Kot poudarja dr. Qing Li: »Več dreves pomeni več sreče.« Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki živijo v bližini zelenih površin, manj anksiozni in depresivni.
Ne nazadnje so tu še duhovni učinki. Gozd pogosto sproži občutek povezanosti z nečim večjim od nas samih, občutek miru, hvaležnosti in vrnitve k sebi. Ena od udeleženk gozdne terapije je svojo izkušnjo opisala z besedami: »Narava me vedno opomni, kdo v resnici sem in kaj je res v življenju bistveno. Narava me zdravi bolj kot katera koli terapija.«
Gozd kot objem
Za ljudi, ki živijo s kronično bolečino, kot je fibromialgija, je življenje pogosto začaran krog bolečine, utrujenosti in psihične obremenitve. Njihovo stanje je pogosto nevidno, zaradi česar se soočajo z nerazumevanjem okolice, kar še poglablja njihovo stisko.
Prav tu gozdna terapija pokaže svojo izjemno vrednost. Vesna Tripkovič Sancin poudarja, da je pri udeležencih s kronično bolečino ključen počasen ritem, prilagojena povabila in ustvarjanje varnega prostora. »Gozdna kopel se tako kaže kot obetavna dopolnilna praksa pri obvladovanju simptomov kronične bolečine, še zlasti tam, kjer klasične medicinske metode ne zadostujejo,« zapiše v svoji nalogi.
Izkušnje udeležencev njenih terapij so ganljive in zgovorne. Vsi so po izkušnji poročali o zmanjšanju zaznane bolečine ter občutku večje sproščenosti in notranjega miru. Ena od udeleženk z dolgoletno diagnozo fibromialgije je dejala: »Zdi se mi, kot da je gozd objel vse moje boleče mišice – ne z zdravilom, ampak s prostorom, kjer me nič ne sili in nič ne boli bolj, kot je treba.« Druga je povedala: »Ko sem se naslonila na drevo in gledala krošnje, sem se spomnila, kako zelo sem pogrešala sebe.« Udeleženec, ki je okreval po dolgem covidu, je zaupal, da je po dolgem času spet občutil, da je v svojem telesu.
Vesna Tripkovič Sancin, ki ima tudi sama izkušnjo s fibromialgijo, razlaga: »Ko sem sama v gozdu, se v tišini zlijem oziroma okopam v občutenju vsega, kar me obkroža. Zame je to priložnost, da se prizemljim ali očistim vse navlake, ki se je skozi teden ali čez dan nabrala na moji koži.«
Potek kopeli
Pomembno je razumeti, da izvajalci gozdne terapije niso terapevti v klasičnem smislu. Kot pravi Vesna Tripkovič Sancin, so »le vodnice in vodniki, ki odpiramo vrata v gozd, slednji pa je ta, ki bo zdravil, če se mu bomo le odprli in se z njim povezali«. Protokol gozdne kopeli je zasnovan tako, da nas upočasni in odpre vsa naša čutila. Srečanje se začne z uvodom in kratko čuječno vajo, da se udeleženci umirijo in osredotočijo na sedanji trenutek. Sledijo počasna hoja in tako imenovana povabila – ne naloge. To so predlogi za čuječno zaznavanje okolice, denimo: kaj se premika, poslušanje zvokov, dotikanje dreves, opazovanje svetlobe in senc. Po vsakem povabilu se udeleženci zberejo v krogu in, če želijo, z besedo ali gibom delijo svojo izkušnjo. Srečanje se konča s čajanko, ki omogoča mehak prehod nazaj v vsakdan in priložnost za pogovor o doživetjih.
Gozdna kopel je več kot le metoda sproščanja. Je pot do ponovne vzpostavitve stika s sabo in naravo, ki smo jo v sodobnem svetu prevečkrat pozabili. Je opomin, da smo del nečesa večjega in da se zdravljenje pogosto zgodi, ko se prenehamo boriti in si preprosto dovolimo biti. Kot sklene Vesna Tripkovič Sancin: »Verjamem, da se pristna sprememba začne znotraj nas – in da lahko v stiku z naravo, tišino, dihom in srčno prisotnostjo drug z drugim ustvarjamo prostor za zdravljenje, ki presega besede.«
