Živimo v paradoksalnem času, ko smo zaradi pametnih telefonov in družbenih omrežij nenehno dosegljivi in povezani z vsem svetom, a hkrati vse bolj osamljeni. Epidemija osamljenosti ni le obrabljena fraza, temveč resen javnozdravstveni problem, ki po mnenju številnih strokovnjakov na naše telo vpliva enako uničujoče kot redno kajenje. To je v enem od svojih odmevnih poročil izpostavil celo ameriški zdravstveni minister doktor Vivek Murthy, ki opozarja, da je pomanjkanje pristnih človeških stikov ena največjih kriz sodobne družbe. Še posebno ranljiva in pogosto spregledana pa je generacija ljudi po štiridesetem letu starosti, ko se življenjski ritem spremeni, prijateljski krogi pa se neopazno razblinijo.
Iskanje novih prijateljev
Iskanje novih prijateljev v zrelih letih je pogosto zastrašujoče in se zdi bistveno težje kot v času šolanja ali študija. Razlogov za to je več: v mladosti smo bili nenehno izpostavljeni tako imenovani infrastrukturi prijateljstva, saj smo si delili šolske klopi, študentske domove in proste konce tedna, kar je omogočalo, da so se odnosi razvili spontano in brez posebnega truda.
Po štiridesetem letu pa se ljudje naravno zaprejo v svoje mehurčke, ki jih sestavljajo ožja družina, skrb za otroke ali ostarele starše in zahtevne kariere. Časa preprosto zmanjkuje, energija za spoznavanje novih ljudi pa po napornem delavniku hitro presahne. K temu moramo prišteti še digitalno dobo, ki nas je naučila, da je lažje nekomu všečkati fotografijo na spletu, kot pa ga poklicati po telefonu in povabiti na kavo. Zmotno verjamemo, da smo s tem ohranili stik, v resnici pa hranimo le iluzijo odnosa.
Doktorica Marisa G. Franco, priznana ameriška psihologinja in avtorica knjižnih uspešnic o prijateljstvu, opozarja na še eno veliko oviro, in sicer na naš lasten strah pred zavrnitvijo. Pojasnjuje, da odrasli pogosto mislimo, da imajo vsi okoli nas že izoblikovane svoje tesne prijateljske kroge in da za nas preprosto ni več prostora. Ta napačna predstava nas hromi, zato ne prevzamemo pobude. Strokovnjakinja poudarja, da se moramo zavedati, da so nova prijateljstva v odrasli dobi redko plod naključja, temveč zahtevajo zavesten trud, ranljivost in predvsem našo aktivno pobudo. Prijateljstvo se ne zgodi samo od sebe, ampak ga je treba graditi in zanj redno namenjati svoj čas.
Spremeniti je treba miselnost
Da bi v zrelih letih stkali nove vezi, moramo najprej spremeniti svojo miselnost in stopiti iz varne cone udobja domačega kavča. Ključ do uspeha se skriva v ponavljajočih se in rednih interakcijah. To pomeni, da moramo zahajati na ista mesta in se vključevati v aktivnosti, ki nas resnično veselijo, bodisi je to lokalno planinsko društvo, bralni krožek v knjižnici, tečaj keramike ali pa prostovoljno delo v domačem kraju. Ko iste ljudi srečujemo teden za tednom in nas povezuje skupni interes, se začetna zadrega hitro razblini. Pogovori postanejo bolj sproščeni in na povsem naraven način se ustvari prostor za globljo povezanost, pri čemer pa moramo ostati potrpežljivi in se zavedati, da pravega zaupanja ni mogoče zgraditi čez noč.
Kako v praksi prebiti led
Oživite speče stike: Ni vam treba vedno začeti povsem z ničle. Pobrskajte po imeniku in se spomnite nekdanjih sodelavcev, sošolcev ali sosedov, s katerimi ste se dobro razumeli, a so se vaše poti zaradi življenjskih obveznosti razšle. Preprosto sporočilo, v katerem jih povprašate, kako so, in predlagate kratek sprehod, pogosto dela čudeže.
Bodite pobudnik in ne čakajte na vabilo: Ljudje v vaši okolici so pogosto enako osamljeni in željni pristne družbe kot vi, a se prav tako bojijo zavrnitve. Vzemite stvari v svoje roke in organizirajte manjše srečanje, morda ogled lokalne razstave ali izlet na bližnji hrib, ter brez slabe vesti povabite nekaj znancev.
Sprejmite ranljivost in bodite to, kar ste: Ko spoznavate nove ljudi, si dovolite biti iskreni. Pogovori o vremenu, cenah v trgovinah in službi so primerni za prebijanje ledu, a prava človeška bližina se ustvari šele takrat, ko si upamo deliti tudi svoje osebne skrbi, strasti, hobije in drobne nepopolnosti.
